Moj življenjski sen je večni boj za notranji mir in srečo,
prežet z ljubeznijo, ki je ustvarila svet.
(
Tomaž Humar )
Včasih mi je bilo dovolj, če sem se na hrib ali goro povzpel
dvakrat. Enkrat poleti in enkrat pozimi. Potem pa sem se pričel na ene vračati,
ker mi je bilo na njih prijetno, na druge, ker so mi v danem trenutku nudili
tisto, kar mi takrat drugi nismo mogli in na tretje zato, ker je pač tako
naneslo.
Lepi Vršič je eden od tistih, na katere se vračam in se bom
vračal. Zna biti, da je prstov na obeh rokah premalo, da bi preštel, kolikokrat
sem stal na njem, pa ga v kopnem še nisem obiskal.
Ker je ob koncih tedna na njem precej gneče, sva ga z Vinkom
obiskala med tednom in bila, skoraj da ni za verjeti, na vrhu povsem sama.
Prvič sama na vrhu, prvič brez vetra zgoraj in prvič po drugi poti opravljen
vzpon. Razgledi so bili zaradi krasne kombinacije sonca in koprenaste
oblačnosti še posebej zanimivi, en prav posebno moder pas jasnine se je naredil
med gorami in nebom.
Smuka je bila čudovito naporna. Čudovita zaradi dobrih snežnih razmer in naporna zaradi pomanjkanja smukaške kondicije. Pač, prvič na snegu to
sezono, nekje od tretjič ali četrtič dalje zna biti precej lažje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar