Mali Karman - Monte Cuarnan

Nekoč se bom ustavil v neki pravljični pokrajini malo dalj, kot le bežen trenutek.

In naslednjič bom morda v neki drugi ostal za vedno  . . . 

                                              ( Jani Kokalj , Trenutki )

Predpreteklo soboto, ko je bilo skoraj vse skoraj, se nisva pustila kaj dosti motiti in dan je bil, navkljub mnogim skoraj, imeniten.

Preteklo soboto, ko ni bilo skoraj nič skoraj, se nisva pustila kaj dosti motiti in dan je bil, zaradi skoraj brez skoraj, imeniten. 

Špica v Sedelcih, najin Mavrinc,  je bila, kdo bi si mislil, edini domači hrib, katerega sva obiskala v minulega pol leta. Ostali vršaci, na katere sva se povzpela in doline, po katerih sva se potepala, so bili severno ali zahodno od naših krajev in pogosto ne najbližje domu. In ni jih bilo malo.

Mali Karman je je lahko sprehod, če začneš na sedlu Predol in je lahko poštena tura, če začneš povsem spodaj, v Huminu. 

Mi smo začeli nekje vmes, v Joufu ( Borgo Jouf, Iouf ) in sledili številki sedemstošestnajst navzgor in sedemstopetnajst navzdol. Pot navzgor je bila pred dvema letoma zaradi podora zaprta, sedaj pa je lepo urejena in na novo označena. Vreme je bilo prijetnejše, kot so obetali, saj ni padla niti kaplja dežja, meja oblačnosti pa je bila nad našim vrhom, tako da smo imeli celo nekaj malega razgledov. 

Po turi sva si v enem Borgu nižje, v Bulonsu, privoščila imenitne torteline. Po svoje, na svojem. Nato pa smo se zapeljali v ljubo nama Gemono, Humin, ki nama je, tako kot Furlanija sama, že pošteno zlezel pod kožo. Večerno nočni sprehod po mestecu, vzpon na grad, kjer je bil pogled na praznično osvetljeno mestece prava paša za očke in tortica s kapučinom, so bili imeniten zaključek imenitnega dne.

Čarobne vasice, manj znani hribi, odmaknjene doline, prijazni in topli ljudje . . . so že toliko najini, da si rečemo Mandi, ko se odpravimo domov.

=> fotografije Mali Karman - Monte Cuarnan