Skoraj - hribi malce drugače

Nikdar v življenju ne hitet, bohvari 

pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari.
Lepe reči morš guštirat na lahno,
da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu,
da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.

                                                  ( Iztok Mlakar )

Skoraj uro prezgodaj sem odšel zdoma.

Zato sva se dlje pričakovala. 

Skoraj uro prepozno sva prispela pod hrib.

Zato sva vzpon prestavila v naslednjo pomlad.

Skoraj samo enkrat sem želel biti pametnejši od navigacije.

Zato sva prispela na sam vrh pozimi zaprtega prelaza, žal z napačne strani.

Zaradi teh treh skoraj in zaradi nas treh, dogodivščin željnih, smo skoraj . . . pravzaprav nismo. To je, nismo niti skoraj obupali.

Mimogrede sva spremenila načrte, se odločila za izlet namesto za turo, se namenila potovati malce dlje, namesto malce višje in dan zaključiti z večernim sprehodom drugje, kot sva sprva želela.

Z avtom smo se vozili po vasicah, kjer so bile uličice tako ozke, da sem skoraj moral zložiti stranska ogledala, da smo zmogli skozi. Sprehajali smo se ob jezeru, ki je bilo nedoločljive zeleno modre barve, v katerem so plavale goske in so plavali labodi. Zapeljali smo se visoko v gore, kjer smo se sprehajali po znanem smučarskem kraju in kjer sva si privoščila slastno pito ob skodelici omamno črne.

Vozili smo se po dolinah in vaseh, prek gorskih prelazov in skozi dolge predore in kar med potovanjem samim sva delala načrte za prihodnje obiske tistih čudovitih krajev. Potepali smo se po Furlaniji in Benečiji, pod in med furlanskimi Dolomiti, si privoščili skok do Piancavalla, dan pa zaključili z večernim sprehodom po Ogleju (Aquileia).

Koncem dneva sva ugotovila, da ni bilo skoraj, temveč povsem.