Špica v Sedelcih (Mavrinc)

Če hočeš videti, kako lep je ta svet, ga moraš gledati s srcem.

                                                  ( jaz )

Vsaka gorniška tura je svojevrsten spomin, četudi je gora hrib in četudi je tura izlet.

Že res, da se najdejo tudi manj lepi spomini, a je lepih zagotovo več in med lepimi je nekaj še prav posebno lepih in so zato še posebej dragoceni.

Spomladanska tura na Mavrinc, takrat še nisva vedela za starodavno ime Špica v Sedelcih, je bila najina prva pot, najin prvi vrh, najin prvi spomin. Nad okoliškimi vršaci so se zibali temni oblaki, na naju pa je skozi oblake sijalo sonce in nama namesto konfetov namenilo nekaj zrnc sodre. 

Med poletjem sva si zaželela, da se še pred koncem leta ponovno povzpneva tja gor in obudiva spomin na vse lepo, doživeto tistega dne in minulo soboto sva si željo tudi izpolnila. 

Začeli smo precej nizko, blizu drugega ovinka, tako da se je v višino in dolžino zagotovo nabralo dovolj, da rečemo turi tura in ne izlet. In bilo je dovolj mrzlo in dovolj snega, da smemo turi reči zimska. Konec koncev je bila tudi princeska zimsko napravljena. 

Kadilo se je iz skodelice, ko sva srkala vroč čaj na vrhu in drgetala sva od mraza, kadar sva se ustavila in objeta poslušala tišino, kako nama šepeta. Pomnenje najinega prvega spomina je bilo čudovito, tako zelo, da se bova na taisto Špico zagotovo vračala, obujat spomine, ki sledijo . . . . . . 

Ko je minil, ta krasen dan, je dragocen spomin postal.

=> fotografije Špica v Sedelcih (Mavrinc)