nedelja, 15. februar 2015

Svinška planina ( Saualpe ) in skoraj Ladinger Spitze

Kaj ptici je, da žalostno v grmovji žvrgoléva,
zakaj več pesmi, kakor prej, veselih ne prepéva ?

Zakaj po nebu zvézdice tak žalostno brlíjo,
i več takó, kakor so prej, veselo ne bliščíjo?

                                ( Simon Jenko )


Tja sva potovala po počasnih in vijugastih cestah, da sem tekom poti našel pot do nekaj novih izhodišč, za nekajkrat nekaj novih tur. Zdelo se je, da je najin hrib za devetimi gorami in nekaj vodami, pa pravzaprav nisva potovala nič dalj, kot običajno potujeva.

Tretjič sem obiskal Svinško planino in vrhe nad njo in prvič nisem zmogel do vrha. Niti na enega, kaj šele na dva in na tistih nekaj manj znanih vmes. 






Prvič, na smučeh, je primanjkovalo snega, a je šlo. Drugič, peš, je bilo megleno in je pihalo, a je šlo. Tretjič, tokrat, pa sta bila viharni veter in gosta megla na vršnem grebenu prehuda ovira, tako da ni šlo.

Ko sva začela, je bilo jasno, brez vetra in pot skorajda kopna. Kar je bilo starega snega, je bilo bolj ledenim ploščam podobno. 





Na pol poti do planine sva prišla na sneg, ki je prijetno hreščal pod podplati in tu je veter sem ter tja že segel do naju.  



Na planini pa je prav  bučalo, veter je bil močan, kot že dolgo ne. Oba sva se zimsko odela, prej ni bilo potrebe in strumno stopila proti vrhu. 





Včasih je veter tako potegnil, da si se moral obrniti vstran, da si lahko globoko zajel sapo. Vztrajala sva do slabih dvesto metrov pod vrhom, si tam dejala, da pametnejši odneha in obrnila.





Čeravno nisva zmogla do vrha, je pogled segel daleč. Dovolj daleč, da sem se lahko izgubil v spominih. Nedaleč stran, na Zirbitzkoglu, sva minulo poletje uživala moja pikica in jaz. V dolini pod njim sva taborila ob čarobnem jezercu. Čofotala v topli vodi in se pustila božati toplemu soncu. Se zvečer, v mraku, sprehodila okoli jezerca in se vmes malce izgubljala . . . 

Nižje sva s princesko našla zavetrn kotiček, se malce spočila in odžejala, potem pa naokoli, po cesti, sestopila do izhodišča. Cesta zato, da sva bila na soncu, da sva imela lepše razglede in da sva "klobaso lepo zašpilila". 




A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova. 
Res bova tako storila, kot je Pavček napisal ; poizkusila bova vnovič in zopet in znova. Na tem in ne samo na tem hribu in ne samo v hribih.



Prepričan sem, da globlje žalosti in večje sreče, kot sem ju doživel v prvega pol stoletja življenja, ne bo. Takisto sem prepričan, da bo drugega pol stoletja bistveno krajše. Ne vem pa, ali bo praznina kdaj manj prazna in žalost kdaj manj žalostna . . .


=> fotografije Svinška planina - Saualpe

nedelja, 8. februar 2015

Križna Gora in Planica

Na svetu je zima in polno snega,
ostala sva sama na koncu vsega.
Se ljubiva tiho, kot tiho sneži,
ljubezen kot dete med nama laži.
                 

                   ( Feri Lainšček )

Zlahka bi zapisal, da sem bil zadnjič gori, na Križni Gori in Planici, v predprejšnjem življenju, tako čas beži in z njim življenje . . . 


Devet stopinj pod ničlo je bilo, ko sva vzela pot pod noge in sneg je prijetno škripal pod podplati. Popolno nasprotje tistemu, nekaj vikendov poprej, ko je bilo pomladno toplo, pot kopna in se je vonjalo morje. 




Nekako pol poti do cerkvice vrh Križne Gore se je princeski precej mudilo, nato pa se je unesla in druge pol poti in naprej do Planice sva vandrala zložneje, tako da sem zmogel uživati v prelestnih razgledih in se istočasno izgubljati v čudovitih spominih . . . 


Nazadnje sva, moja pikica in jaz, pošteno gazila v Loški Koritnici minulo zimo. Bilo je, skoraj, kot je danes bilo. Sneg, mraz, sonce in jekleno modro nebo. Do planine sva ga imela do gležnjev, pri lovski koči, kjer sva končala, preko kolen. Uživala sva, ko sva bredla po pršiču. Se smejala, ko je princeska sem ter tja potonila v snegu. Skoraj. In se oblizovala na planini, že nazaj grede, ko sva zobala slastne dobrote, ki jih je kot tolikokrat prej in potem pripravila ona . . . 

Pri cerkvici na Planici sva malce počila na sončku, se tudi malce odžejala, potem pa vzela slovo in se počasi odpravila nazaj.




Od Križne Gore v dolino sva sestopila po drugi poti in tako naredila neke vrste anello, kot pravijo krožni turi tam, kamor zelo rada zahajava. 



Pikica moja, nič manj nisi bila z menoj, kot si takrat, ko te obiščem kasno zvečer. Šepetal sem ti doma, pri nama. In svečka še gori.

nedelja, 1. februar 2015

Marano Lagunare (Maran) in Monte Ermada (Grmada)

Prišla sva, kot pride spomin,
kot da le vračava se iz davnin,
kot da že zrla sva neko jesen,
v luno nad pusto meglenih kopren.

                 ( Feri Lainšček )

Običajno je tako, vsaj bilo je, da je prijetni turi sledil obisk kakšnega mesteca ali vasice ob poti, kjer se je kaj ogledalo, se malce razgledalo in kaj popilo ali polizalo.Tokrat sva s princesko prvo obiskala mestece, ki ni bilo ravno ob poti in šele potem opravila prijetno turo. 

Marano Lagunare, Maran, staro ribiško mestece, je čudovito. Stari del mesteca, centro storico, te dobesedno očara. Majhne in manj majhne piazze, ozke in ožje ulice, mostovi in mostički prek morskih rokavov in seveda osterie in trattorie . . .  





Sprehodila sva se po dolgem in počez, se včasih malce izgubljala v kaki ozki uličici in od zunaj pokukala v naravni rezervat Valle Canal Novo, ker vanj kosmatinci pač ne smejo. Sonček je prijetno grel, zato sva posedela na obali in skupaj polizala lonček sladoleda, coppo amareno, ki je nama z Majo šla zelo v slast.

Pikica moja, Marano je bil namenjen tebi. Tja sem te nameraval popeljati potem, ko boš bolje. Ker nama je bil Gradež zelo ljub, sem slutil, da se ti zna tudi Marano zapisati v srce. Sedaj vem. In vem, da bi se vrnila in si ogledala naravni rezervat. In se vračala in našla Najino "cucino tipico" in lokalček s slastnim sladoledom ...

Ko sva polizala sladoled, sva se odpravila naprej, pravzaprav nazaj, v hribe. 

Izhodišče za najino turo je bilo v vasici Cerovlje/Ceroglie nad Sesljanom. Sprva po kolovozu in višje po stezi sva hitro prišla vrh Grmade/Monte Ermade, od koder sva bila deležna lepega razgleda na morje blizu spodaj in na zasnežene vršace daleč zgoraj. Celo Nanos je bil pobeljen od vznožja do vrha. Tudi tu je bilo prijetno toplo, brez vetra, zato sva kar dolgo posedala na vrhu. 







O čem je premišljevala princeska, ne bi vedel. O čem sem jaz, ni potrebno ugibati. Da imam solzne oči, sem se zavedel šele, ko sva se odpravila nazaj dol.

Z vrha sem gledal na obalo in se spominjal Najinih sprehodov ob morju pozimi in nočnih čofotanj v morju poleti. Najinih izletov v zaledje, kjer sva odkrivala že odkrito. Najinih kotičkov, kamor sva se odpravila s košarico dobrot, se razvajala in se pustila razvajati. Skoraj da ni kraja med Trstom in Gradežem, kjer ne bi česa lepega doživela . . . 


Kot običajno sva se domov vračala dvakrat. Domov tja in domov sem. Tako, kot mi je Maja šepnila da bo, preden sem se prvič odpravil tja. Tako, kot sem začutil prvi trenutek, ko sem bil prvič tam.

Preden sem se od tam odpravil sem, sem šel pozdravit mojo pikico, ji prižgati lučko in ji prišepniti, kaj sva s princesko ušpičila tisti dan. Najraje jo obiščem takrat, ko lučke že svetijo v temi, takrat, ko sva najbolj sama . . .