Veliki srpan, torek 10.8.2021
Utrujen sem sedel k počitku, tura dan prej me je utrudila, tudi danes je bila do vrha dolga pot, in se lotil zaslužene malice. Lepinjo z ovčjim sirom in pršutom sem mlel počasi in z užitkom, vmes pa premišljeval o turah, ki sem jih opravil v bližnji in nekaj manj bližnji okolici v letih, ko je bil Log pod Mangrtom moj drugi dom.
Rombon iz Kluž, Črnelski špici iz Možnice, Jerebica iz naše in laške strani, Mangrt vključno z Rateškim in Koritniškim, Kotova špica, V Koncu špica, Vevnica, Jalovec, Nizki vrh, Skutnik, Špičica, Obljak, Bavški Grintavec iz planine Bukovec, Vrh Krnice iz Kluž in iz Bavšice, Briceljk, Morež, Plešivec, Planinica in Ruševa glava pod Loško steno... Nekaj vzponov večkrat, nekajkrat nekaj poskusov in raziskovanj, preden sva s kolegom zmogla na vrh, tudi nekaj neizpolnjenih želja. Spominov za debelo knjigo, raje dve, če pomislim še na vse nepozabne zabave v Gostišču Mangrt pred in po turah.
V Bavšici je bilo precej toplo, ko sem prispel, jutranji mir je motilo le glasno kikirikanje petelina blizu planinskega učnega centra PZS. Naj sem se še tako trudil, se nisem mogel spomniti, kdaj sem bil zadnjič tod. Korak je bil okoren, nekaj časa sem potreboval, da sem se razmigal in stopil kot gre. Okoliški grebeni so bili obsijani s soncem, sam pa sem imel vse do Prevale senco, ki mi je še kako prijala. Logje, Bala, lovska koča... znani kraji so si sledili eden za drugim, pod lovsko koče je tako kot vedno doslej tekla tudi voda, dočim je bilo korito v Bavšici žal suho. Tod sem se po turah običajno osvežil in odžejal, danes sem to na koncu zelo pogrešal. Na Prevali sem si vzel čas in se razgledal proti Pelcem, tudi proti sedlu Vrh Osojnika, saj je preteklo že mnogo vode, kar sem zadnjič hodil tod.
Na Plešivec sem se odpravil iz dveh razlogov. Prvi je ta, da me je med prvim vzponom nanj iz Loške Koritnice med sestopom pral dež, pred tem pa je bilo vse zavito v oblake, torej kaj dosti od ture nisem odnesel, drugi pa, da sem želel osvežiti spomine na prehojeno, to je, kod se pričnejo poti na razno razne vrhe, saj imam v prihodnje tod za bregom nekaj ponovitev in nekaj prvenstvenih tur, tistih torej, s katerimi se čakam že dolgo vrsto let.
Pod sedelcem Čez Brežice je bilo veliko snežišče, ki je bilo zjutraj presenetljivo trdo. Dričal sem se po njem in pomislil na to, kako vesela bi ga bila princeska, če bi bila z menoj. Pogosto se je valjala po snegu, prav tako je z gobčkom rada lovila kepe, ki sem jih ji metal namesto žogice...
Na koncu snežišča se mi ni ljubilo iskati nadaljevanja markirane steze, nadaljeval sem po občutku, tam pač, kjer so bile trave manj visoke ali tam, kjer se mi je grušč manj mlel pod nogami. Po snegu sem prišel na sonce, kaj hitro mi je postalo pošteno vroče. Če sem prišel do tod počasi, sem od tod dalje nadaljeval še počasneje. Vsake toliko sem se ustavil in se razgledoval po okoliških gorah, pokukal za svizci, ki so predirno zavižgali, ko so me zagledali, in užival v neverjetno čutni samoti. Ni kaj, tako je bilo, kot je bilo davno tega. Odmaknjeno, samotno, z eno besedo božansko. Da se počasi daleč pride sem ne prvič ugotovil na sedelcu, saj sem nanj zmogel hitreje, tudi lažje, kot je spodaj na snegu kazalo. Vedoč, da do Plešivca ni daleč, sem se samo razgledal, naredil nekaj posnetkov in nadaljeval proti vrhu. Bližina vrha mi je vlila novih moči, strumno in odločno sem stopil v breg in hitro zmogel na greben, tam zavil desno in že sem bil pri skromnem možičku. Če sem prvič, ko sem prišel sem, videl samo megle in oblake in sem se takrat nemudoma lotil sestopa, saj se je ulilo ravno takrat, ko sem stopil na vrh, je bilo tokrat povsem drugače. Sonce je prelestno sijalo, pihljal je rahel vetrc, nekaj belih oblakov na modrem nebu je bilo lep okras...
Obiskane gore, katerih sem se dotaknil v začetku, sem si med počitkom seveda ogledal, večji del njih. Vreme je bilo kot naročeno za uživaško razgledovanje, tudi del zahodnih Julijskih Alp je bil lepo viden.
Potem me je spreletelo, da imam pred seboj še dolgo pot in da dolina nazaj grede ne bo v senci. Že res, da precejšnji del poti vodi po gozdu, a kadar je vroče, je vroče tudi tam, le sonce ti ne sveti na betico. Zato sem se pomujal in se počasi odpravil navzdol. Še prej sem se malce sprehodil po grebenu Loške stene, ne daleč, le toliko, da sem imel lepši razgled na prepadne strmali, ki so se končale globoko nekje v loški dolini. Čez Brežice niso bile daleč, do tam je malce pihljalo, čim pa sem zavil po markirani poti v Balo, mi je postalo presneto vroče.
Osredotočil sem se na nekaj metrov poti pred seboj, teren je bil tak, da sem moral paziti na vsak korak, in kar se da hitro stopil dolini naproti. Hodim in hodim, snežišče je vse bližje in bližje, kar se mi zazdi, da vidim nekoga na snegu. Res je bil človek, ni trajalo dolgo, da sva se pozdravila in izmenjala nekaj besed. Bil je iz Bca, pogovor se je dotaknil mojega sorodnika in nekaj znancev, prijeten klepet je kar trajal. O gorah, o skupnih znancih, žal tudi o tistih, ki jih ni več med nami. Na Prevali sem se še enkrat razgledal, v soncu je bilo lepše in se je bolje videlo, pod lovsko kočo pa sem se še zadnjič odžejal in se malce osvežil. Do Bavšice sem moral še čez podor med Balo in Logjem, zadnji nekaj zahtevnejši del poti, in že je bil potep pri kraju. Če je moj avto zjutraj sameval, je bilo sedaj majhno parkirišče polno, če je bila zjutraj spokojna tišina z izjemo glasnega petelina, je bil sedaj v dolini prešeren živ žav, ki je odmeval med gorami.
Domov grede sem se ustavil v Zajnci na obisku pri Justi in Vinku. Lep čas se nismo videli, ve se čemu. Čompe s skuto, sirom in salamo so lepo sedle v želodček, okusen domači bezgov sok pa je poskrbel za suho grlo. Preden sem nadaljeval pot domov sem se zapeljal še v vas, da pozdravim znanko, zatem pa še drugič danes opravil z Vršičem.
Prekrasna dneva, včeraj in danes, čudovita spomina za čase nekoč, upajoč, da jih doživim...
