Vernar

Mali srpan, petek 30.7.2021

Z Vernarjem ni bilo nič drugače kot z Mrzlo goro, še tik pred dopustom nanj niti pomislil nisem. Zna biti, da se je v misli prikradel med načrtovanjem drugega potepa nad Krmo. 

Davno tega je, kar sem bil zadnjič v Krmi, nič drugače kot z Logarsko dolino pred dnevi. Karnijske Alpe z njihovim predalpskim svetom so bile zadnjih deset let moj drugi dom in samo vprašanje časa je, kdaj bodo spet. Pri Kovinarski koči sem se spomnil lovske poti na Debelo peč, do garaž pa še na nekaj velikopoteznih tur nad Krmo, ki so mi ostale v lepem spominu. Navkljub nekaj slabši cesti na koncu, tam sem bil vesel višjega podvozja, je bilo parkirišče pri garažah skoraj polno. 

Visoko v robeh je sonce že obsijalo vrhe in grebene, v dolini pa je bila še senca in prijeten jutranji hlad, užitek se je bilo odpraviti gor ven. Za razliko od minule ture sem mimogrede ujel pravi korak, že po nekaj minutah sem se izgubil v spominih in željah. Neverjetno, kako primeren je čas med vzponi in sestopi, tudi počitki na vrhu, za premišljevanja in razmišljanja o tem in onem. Marsičesa se spomniš, marsičesa domisliš, o marsičem premisliš. 

Ravnine je bilo kar nekaj, preden se je pot pričela vzpenjati. Kmalu sem uzrl Vernar, videti je bil majhen, vsaj v primerjavi z mogočnimi ostenji levo in desno nad dolino. Do ravnice Polje sem zmogel kar hitro, tam sem pričel oprezati za odcepom proti Bohinjskim vratcem in Vodnikovemu domu. V zadnjem hipu sem s kotičkom očesa uzrl majhno leseno tablico, prislonjeno na skalo, z napisom "Vodnikov dom". Do gozda sem sledil možicem, tam pa spet udel stezico, ki me je privedla na Bohinjska vratca. Čim sem zapustil pot, ki vodi proti Triglavu, sem se srečal z ljubo samoto.

 

Čeravno je bilo sonce že visoko na nebu, vroče ni bilo. Med vzpenjanjem sem opazoval dva tropa gamsov, eden je bil višje ob poti, drugi pa na snežišču pod Toscem. Stezica me je privedla visoko pod Vernar, potem pa zložno prečila proti vratcem. Nekaj prej sem prišel v senco, kjer je bilo presneto hladno. Tako hladno, da sem se že nameraval obleči, ker pa do tam ni bilo daleč, sem hitreje stopil navkreber. Na Bohinjskih vratcih sem se razgledal na Velsko dolino in gore nad njo, prelestni razgledi, potem pa hitro stopil naprej, da sem spet prišel na sonce. Ne bi si mislil, da bom v tako vročih dnevih željan sonca in njegove toplote. Tudi v gorah ne. Vrh prve strmine, trave proti Vernarju so res strme, sem si vzel nekaj minut za razglede in naredil nekaj posnetkov, še višje, kjer travnat svet preide v skalnatega, pa sem pospravil palice. Greben, ki vodi proti vrhu, je bil kot na dlani, komaj sem čakal, da primem za skalo. Tod sem že hodil, davno tega, ko sva s kolegom povezala Cesar, Činkelman in Vernar v eno turo. Zahtevna in naporna tura je bila, podrobnosti so mi žal ušle iz spomina, takisto sestop z Vernarja. Do vrha res težkih mest ni bilo, poplezavanje je bilo eno samo veselje, po takem svetu bi se zlahka potikal ure dolgo. Na vrh sem prišel skupaj z gamsom, jaz iz ene in on iz druge strani. Presenečenje je bilo obojestransko, občutek sem imel, da dolgo ogledujeva drug drugega, a je verjetno minilo le nekaj trenutkov, da je dobesedno izginil z vršnega pobočja. 

Na vrhu sem počival tako, da sem imel prekrasen razgled na Triglav. Spomnil sem se obeh vzponov po Slovenski smeri, Frelihove police in Prevčevega izstopa, takisto zimskega vzpona po Muellerjevem kaminu na očaka. Potem sem se malce presedel in se ozrl proti Rjavini. Se spomnil vzpona nanjo preko Temena, pa vzpona na Luknjo peč takisto preko Temena in nekaj kasneje še po PP iz Kota, ko sem obiskal še sosednje Dimnike. Še enkrat sem se presedel in pokukal proti Mišelj vrhu, ter se spomnil prečenja Mišeljskega grebena in na povezavo Koštrunovca in Mišelj vrha v eno turo. Mišeljski greben je bil ena mojih prvih težjih tur, ki sem se je lotil sam, zato me nanjo veže še posebej lep spomin. Seveda sem med razgledovanji uzrl še nebroj domačih mi gora in kar nekaj njih, na katere se odpravljam že dolgo vrsto let.

Potem je prišel čas za sestop, čas, za katerega pogosto pomislim, da je že delček prihodnjega potepa. Odhajanja in vračanja... Odidem zato, da nekaj doživim, če se le da, lepega in prijetnega, vračam pa se zato, da bom lahko spet nekam odšel. Poenostavljeno rečeno. Pogosto je čas med odhodom in vračanjem tako lep, da mu rečem, da je bil enkraten. Vse dokler ne bom odšel na pot, s katere ne bo vrnitve in bo ta pot ena in edina v mojem življenju, ki bo dejansko enkratna...

Tudi navzdol grede sem užival v poplezavanju po grebenski rezi in ob njej, kaj kmalu sem zmogel do strmih travnatih pobočij. Tam sem spet vzel palice v roke in pazljivo sestopil do Bohinjskih vratc. Le ta so bila sedaj obsijana s soncem, času primerno je bilo tudi že precej vroče. Med sestopom me je presenetilo, da okoli Vodnikovega doma ni bilo kaj dosti ljudi, takisto, da na nobeni strani Bohinjskih vratc ni bilo videti nikogar. Do travnate ravnice Polje sem se podvizal, saj se je res segrelo, tam pa sem pred stikom s potjo, po kateri sem prišel gor zjutraj, malce počil v hladni senci gozda. Je prijalo, kot je prijala še hladna pijača iz termovke. Po počitku sem nadaljeval s sestopom v Krmo, do gozda sem še hitel, tam pa sem v senci stopil počasneje in lagodno nadaljeval proti izhodišču. Podobno kot med vzponom, pravzaprav podobno kot vedno v gorah (sedaj tudi na kolesu), sem razmišljal tudi o prihodnjih potepih. O dolgoletnih željah, o novih idejah, o morebitnih ponovitah... Nekaj tur je zrelih, da se udejanijo, ali bo katera od njih res kaj kmalu na vrsti, bo pokazal čas.

Avto me je pričakal v senci, ko sem se preobul in preoblekel, mi je bilo kar hladno, ko sem sedel vanj in se odpeljal proti domu. "Kdo ve, kam me pot zanese prihodnjič," sem razmišljal, ko sem v Mojstrani zavil na glavno cesto...

-> fotografije Vernar