Veliki srpan, četrtek 12.8.2021
Po dveh čudovitih gorniških potepanjih sem si zaželel kolesarjenja, najraje nekje v hribih. Nekaj želja, povezanih z biciklom, bo počakalo na konec poletja, takrat bo v hribih in na cestah manj gneče, tudi vročina bo popustila. Da bom takrat fit in mi bodo šli klanci zlahka izpod bicikla sem se odločil za potep, za katerega sem vedel, da bo poleg lepega izleta zelo primeren tudi za nabiranje kondicije. Kolesarske, le te imam nekaj manj kot hribovske, s slednjo pravzaprav nimam nobenih težav.
Jutro v Kranjski Gori je bilo prijetno, še brez gneče in vročine. Do Rateč sem kolesaril skoraj sam, tudi od tam do Peči je bilo prometa bore malo. Nad Ratečami sem se na pašnikih na kratko ustavil, se odžejal in naredil nekaj posnetkov, potem pa ne da bi stopil s kolesa opravil z bolj ali manj strmo cesto do vrha. Tam sem kar upehan sedel na nekakšen ležalnik in se lotil okrepčila. Če na cesti ni bilo gneče, jo je bilo zgoraj pričakovano precej. Počitku je sledil spust. Kmalu sem zavil proti Podkorenu, do glavne ceste, ki pelje od mejnega prehoda v dolino, opravil še z nekaj krajšimi klanci, potem pa je šlo samo še navzdol. V Podkoren sem pridrvel, tam zavil na kolesarsko stezo in se po njej vrnil v Kranjsko Goro, kjer je bilo precej drugače kot zjutraj. Parkirišče polno, sprehajalcev in kolesarjev veliko, pravzaprav zelo veliko, terase gostinskih lokalov dokaj zasedene. Poiskal sem prijeten kotiček v senci, naročil radler in v miru še enkrat podoživel pravkar opravljen potep.
Popoldanski počitek je prijal, ne samo, da sem se temeljito spočil, premislil sem tudi o prihodnjem dnevu in se odločil, da še enkrat sedem na kolo...
Super tura v čudovitem okolju. Srečno še naprej
OdgovoriIzbriši