Veliki srpan, ponedeljek 9.8.2021
Minuli turi, Mrzla gora in Vernar, sta se mi dobesedno utrnili, nobene ni bilo v mojih mislih, ko sem razmišljal in načrtoval dopustniška potepanja. Podobno je z Debelo pečjo. Njo sem večkrat obiskal iz Krme kot iz kateregakoli pokljuškega izhodišča, vedno po lovski smeri oz. poti. Ni čudno, da sem se te poti spomnil, ko sem se peljal mimo Kovinarske koče, namenjen na Vernar.
Vreme resda ni obetalo, ko sem začel, a sem verjel napovedim in pričakoval, da bom vsaj na izstopu in naprej do vrha imel nekaj sonca. Krčmar brez računa, ali kako se že reče temu. Smuknil sem mimo koče in v gozdu stopil na znano pot, prvič sam. Zrak je bil nasičen z vlago, kaj kmalu sem bil moker, kot bi stopil izpod prhe. Če sem se ozrl v nebo, sem tu pa tam našel majhno luknjo, skozi katero sem uzrl modro jasnino neba, večji del svoda nad menoj pa je bil turobno siv. V času, ki sem ga potreboval da sem prišel pod ostenje, se je nebo zaprlo, megla se je spuščala vse nižje, bilo je kot da bi nekdo ugasnil luč, če ne bi bilo zelenega rušja in drevja ob poti bi pomislil, da sem vstopil v črnobel film. Zaradi visokih trav in grmičevja ob in na poti, ki je bilo mokro do zadnjega vlakna, sem bil tudi sam moker do kolen, kaj moker, premočen. Kot običajno v takih primerih sem si vsake toliko ožel hlačnici, da mi ne bi curljalo v čevlje.
Do spominskega obeležja ponesrečenemu alpinistu mi je pot ušla iz spomina, mislil sem, da bom hitreje zmogel do sem. Naprej, vse do stika z markirano potjo nekaj debelih ur kasneje, pa sem se določenih delov poti spominjal, kot bi jih prehodil pred nekaj tedni in ne pred dvemi desetletji, nekaj let gor ali dol. Malce naprej od obeležja mi je pot prekrižal močerad, tekom dneva sem jih srečal nekaj deset, še nikoli nikjer toliko tekom ene ture. Ponekod jih je bilo toliko, da sem moral paziti, da kakšnega ne pohodim. Kmalu sem prišel do mesta, kjer je pot zavila navzdol, nedolgo zatem pa sem že stal nad grapo, onkraj katere sem običajno nadaljeval po spodnji poti. Zrl sem vanjo, gledal spodnje nadaljevanje onkraj nje in ugotavljal, da so naravne sile precej spremenile teren.
Preprost prehod preko grape ni bil možen, videti je bilo, da se moram precej spustiti, če želim onstran nadaljevati po široki in udobni poti navkreber. Ozrl sem se še navzgor, vedoč, da se lahko nadaljuje tudi zgoraj, in nekaj višje res opazil skromnega možica. Teren v tisto smer je bil podobno podrt kot spodaj, občutek sem imel, da bi se moral tam potruditi še bolj. Po premisleku sem se odločil, da poskušam prehod poiskati pod potjo, po kateri sem prišel, zato naredim nekaj korakov navzdol. "Zviiiiiizz" je naredilo po spolzkih skalah, komaj sem se ujel za rušje, da se ne bi skotalil preko nekaj metrskega pragu. Kar zmrazilo me je, ko sem pokukal na spodnjo polico. Po mačje sem se splazil nazaj na trdno podlago, pospravil palice in si še enkrat ogledal, kod naj poskusim. Skala je bila mokra in spolzka, čevlji blatni, lepa in široka steza pa samo nekaj metrov onstran grape. Ker sem na začetku skoraj zdrsnil, sem se nekaj višje pretihotapil na drugo stran in onstran zaplezal v rušje, misleč, da se bom vrh njega na drugi strani lagodno spustil na pot. Že do vrha rušja je bilo tako tako, tam pa sem videl, da je druga stran spodjedena, da je pot globoko spodaj in da brez vrvi ne morem do nje. Opreme nisem imel s seboj, vedel sem, da sem turi dorasel, prav tako sem se zavedal, da bom v najslabšem primeru obrnil in se vrnil v dolino. Vrh rušja sem zroč na pot pod seboj že pomislil na to, da se dogaja najslabši primer, a koruze kar nisem želel vreči v puško. Spustil sem nazaj v grapo in na strani, po kateri sem prišel, skušal priti nižje, kjer se je na pogled obetal še en prehod do poti. Tod rušja ni bilo, na gladkih in mokrih skalah sem moral pošteno paziti, da mi ni zdrsnilo. Takisto sem vedno, preden sem se spustil nekaj nižje, preveril, ali bom zmogel nazaj, če naprej ne bo šlo, da se ne bi ujel v mišnico. Nekaj metrov mi je zmanjkalo, preveč, da bi skočil, zato sem moral spet nazaj. Vse do tja, kjer sem slabo uro pred tem uzrl možička nekaj višje, torej v drugi smeri kot sem iskal prehod do lepe in široke poti onstrane grape. Res je, slabo uro sem se trudil priti na pot spodaj, potem pa sem jo zgoraj dokaj zlahka dosegel v približno četrt ure. Težka so pota popotnika na brezpotnih poteh, nekaj takega.
V tem času se je vreme obrnilo še na slabše, megle so se spustile precej nizko, vidljivost je bila sila slaba. K sreči sem imel nadaljevanje živo pred očmi, široko grapo, po kateri sem moral nadaljevati do stika z markirano potjo, sem imel po vseh teh letih še dobro v spominu. Ker sem s prvim skokom prvič opravil povsem levo, tam kjer je najtežje, vsaj naj bi bilo, in drugič povsem desno, kjer je dejansko bilo lažje, sem se tokrat odločil za srednjo pot. Dva ali trije možički so mi pokazal v kateri smeri naj začenem in nadaljujem in kot bi trenil sem bil preko skoka. Če ne bi vedel v katero smer nadaljevati, bi zlahka silil desno, svet je bil videti prehoden, vsaj tistih nekaj deset metrov, kolikor je megla dopuščala pogleda. Usmeril sem se proti levi, nadaljeval po bolj ali manj vidni stezici, sem ter tja uzrl kakega možica in kmalu prišel pod drugi skok. Če se mi je spodnji zdel lahek in sem podvomil, da dosega drugo težavnostno stopnjo kot navajajo opisi, je zgornji upravičil svojo oceno. Navkljub spolzki skali je bilo poplezavanje prek njega en sam užitek. Še krajši del podrtije, kjer se je vse mlelo pod nogami in že sem stal na travah, katere so mi do stika z markirano potjo spet dodobra namočile že skoraj suhe hlače. K sreči je membrana v čevlju opravila svoje poslanstvo in sem turo zaključil s suhimi nogami. Vreme je bilo tako piškavo, da sem se vprašal, ali je nadaljna pot do Debele peči sploh vredna truda. Dvom je bil kratkega veka, slabe pol ure kasneje sem že posedal vrh gore. Deset dolžinskih metrov pred skrinjico še nisem vedel, da je vrh tako blizu, da bi lahko skoraj pljunil nanj, taka megla je bila. Da sem bil zgoraj sam, da nisem imel razgledov in da me je sredi vročega poletja skoraj zeblo kot psa se verjetno razume samo po sebi. Navkljub temu sem zgoraj kar dolgo posedel, se okrepčal in si v mislih naslikal razglede, čeravno nisem bil povsem prepričan v kateri smeri je kaj.
Pred sestopom sem si še enkrat temeljito ožel hlačnici, potem pa sestopil proti Lipanskim vratom. Nekaj prej sem zavil v Krmo, tam se je že tolikanj zjasnilo, da sem videl v dolino, ki je bila nesramno globoko, torej daleč. Po nekaj minutah sestopa sem si privoščil še en krajši počitek, saj se je vreme pričelo obračati na lepše. Kar smejalo se mi je, ko sem pomislil kakšno pot imam za seboj in to v kakšnem vremenu, tako smejalo, da sem povsem pozabil, kako dolg in naporen sestop me čaka do Kovinarske koče. Sprva hitro, potem nekaj manj hitro, zatem počasneje in na koncu počasi sem zmogel do ceste, kjer se je imenitna tura skoraj zaključila. Tisto nekaj malega po cesti do koče je bil balzam za noge, ki so že skoraj pozabile kaj je raven in gladek teren. V koritu z vodo sem se odžejal in umil, če bi bila voda nekaj toplejša, ni vrag, da se ne bi do vratu potunkal vanjo.
Preden sem se odpeljal domov, je bil zadnji pogled povsem drugačen kot prvi zjutraj. Obsijana s soncem, se je dolina dobesedno bleščala pod modrim nebom.
Do kaj kmalu, sem se poslovil, saj imam nad Krmo še nekaj lepega za bregom...
Ni komentarjev:
Objavite komentar