Moja pota po gorah (ino drugod): Bohinjska Bistrica-Polje-Stara Fužina-dolina Voje-slap Mostnica-Ribčev Laz-Sveti Duh-Stara Fužina-Brod-Bohinjska Bistrica (kolesarjenje)

Veliki srpan, torek 3.8.2021

V gorah naj bi bilo vreme nestanovitno, zato sem se odločil za kolesarjenje. Idej, kam naj se odpravim, je bilo veliko. Preveč. Potem se mi je utrnilo, da letos še nisem skočil v vodo in zaplaval.

Začel sem na parkirišču pod Koblo, se zapeljal skozi Bohinjsko Bistrico in nad vasjo zavil na makadam, po katerem sem nadaljeval do vasice Polje. Vreme je bilo sila kilavo, prej sem pričakoval padavine, kot napovedano razjasnitev. Prometa ni bilo, razmišljal sem o tem in onem, kar me pri enem od skednjev ob cesti prestraši glasno lajanje. Ogromna mrcina, verjetno ne dosti lažja od mene, je bila k sreči privezana z debelo verigo (načeloma sem proti temu, da se psa priklene na verigo, tokrat sem bil tega vesel). Če bi se veriga strgala, ne vem, kako bi bilo. Nisem si še dobro oddahnil, kar zagledam drugega psa, pol manjšega od velike mrcine, kako besno teče proti meni, za seboj pa vleče nekaj manj debelo verigo. Skočil sem s kolesa kolikor hitro sem zmogel, čevlje sem imel namreč pripete v pedala, in s kolesom naredil ograjo med psom in menoj. Kot jesiharja sva se drla en na drugega, sam pa sem vmes še razmišljal, kaj za vraga naj storim. K sreči se je izza skednja pojavila starejša gospa in nadrla psa, ki se je potuhnjeno odplazil stran. Stežka je izdavila nekaj opravičilu podobnega in se podobno potuhnjeno vrnila za skedenj. Uf, sem si oddahnil.

Do bližnjega Polja ni bilo daleč, tam sem prečil glavno cesto in zapeljal na lesen mostiček, za katerim se je nadaljevala kolesarska steza proti Stari Fužini. Sonce je končno zmoglo oblake, dan je postal prijetnejši, še na psa sem kaj hitro pozabil. Kar hitro sem prikolesaril v Staro Fužino in tam zavil navkreber proti Vogarju, Blatu in Vojam. Klanec do križišča je bil hitro za menoj, ošvrknil sem cesto proti Blatu in zavil v dolino Voje. Do tam sem imel nekaj krajših spustov in vzponov, prve sem izkoriščal za to, da sem imel za druge čimveč zaleta in sem jih tako lažje zmogel. Pri koči na Vojah se je asfalt končal, do koče pod slapom Mostnica sem nadaljeval po makadamu. Tam sem nameraval prikleniti bicikel in se do slapa odpraviti peš, ker pa sem doma pozabil ključavnico, sem nadaljeval s pritiskanjem na pedala in presenetljivo zmogel slabe pol poti kar na kolesu. Sledilo je še nekaj malega porivanja bicikla v breg in že sem bil pod slapom. Malce razgledovanja, nekaj posnetkov, peš ob biciklu navzdol in že sem drvel nazaj v dolino.

V Stari Fužini sem zavil proti Ribčevem Lazu in od tam nadaljeval do hostla Pod Voglom in bližnje cerkvice Svetega Duha. Tam sem ob jezeru našel prijetno samoten kotiček in si privoščil krajši počitek. Čeravno sem bil v senci, sonce je sijalo na drugi breg in na Pršivec nad njim, in čeprav je bila voda precej hladna, sem z veseljem zaplaval. Prijalo je, navkljub temu, da me je zazeblo do kosti, ko sem stopil v vodo. Tako prijalo, da sem po skromni malici plavanje ponovil, potem pa nadaljeval s potepom.