sobota, 31. avgust 2019

Monte Siera

Veliki srpan, sreda 28.8.2019

Drugo izhodišče, kot sem ga imel za Piccolo Siero, je pomenilo nekaj manj hoje do začetka smeri, če smem enemu od običajnih pristopov na Monte Siero reči tako.









Lani je dozorela odločitev, da se počasi vrnem na pota, ki so mi bila nekdaj zelo ljuba. Na bolj ali manj zahtevna brezpotja, takšna, kjer s palicami v rokah zmoreš do vrha, in takšna, kjer si je potrebno pomagati z rokami in se zavihteti prek mest, kjer se težavnost meri z alpinističnimi ocenami. Začel sem s Piccolo Siero in Lopo, nadaljevanje je luč sveta ugledalo danes ...


PICCOLO SIERA, 2018
LOPA, 2018
Strmina nad prelazom Siera mi je pobrala več moči kot lani. Običajna pristopa na Monte Siero sta ocenjena z drugo težavnostno stopnjo (UIAA II), jugovzhodni je za odtenek težji od jugozahodnega. Zato je bil nahrbtnik težji, saj so bile v njem poleg običajnih stvari še krajša vrv in nekaj opreme, ki sodi zraven. Malce treme, tudi tesnobnosti je popustilo po prvih nekaj korakih. Počasi in previdno sem se vzpenjal navkreber, tremo in tesnobnost sta zamenjala veselje in užitek, tudi navdušenje nad divjim in samotnim svetom. Zavedanje, da je nekaj korakov višje prijateljica, je bilo pomirjajoče, vedel sem, da se lahko zanesem nanjo, če bom potreboval pomoč vrvi na kakšnem od težjih mest. Le bolli rossi in sidrišča so pričala o prisotnosti človeka v teh strmalih. Previdno sem se loteval težjih mest, kjer sem si moral pomagati z rokami. Videlo se je, da sem "iz vaje", da je preteklo že mnogo vode, odkar sem se zadnjič gibal v takem svetu. Potem je prišel skok, skala, kjer nisem in nisem našel primernega stopa, kamor bi stopil, in "grifa", ki bi mi pomagal, da se potegnem višje. Mencam sem ter tja, pogledujem kam stopiti in kaj prijeti ... Prijateljica stopi nekaj korakov nazaj, namesti zanko okoli skale in mi vrže kos prusika. Nekaj vzpodbudnih besed, stopim višje, se preprimem, potegnem navzgor in že sem preko. Trenutek, ki ga zlepa ne bom pozabil. Točno to sem potreboval, da so se povrnili občutki in da je samozavest našla svoje mesto. Nadaljnja pleza in hoja do vrha sta bili eno samo uživanje danega trenutka, tistega prej in potem, kot da ni. Krajši počitek na škrbini pod vrhom mi je dobro del, potem je sledilo še zadnjih nekaj korakov in že sva bila pri kraju z vzponom. 








FOTO:epp







FOTO:epp


Razgledi na okoliške gore so bili presunljivo lepi. Creton di Culzei, Terza Grande, Creta Forata, Avanza, Lastroni in Peralba so le nekateri izmed mnogih. Kar nekaj jih že poznam, sem pomislil med razgledovanjem, le koliko jih še bom... 






Kar hladno je bilo na vrhu, zato nisva dolgo posedala zgoraj. Sestop je potekal po jugozahodni strani, kjer naj bi bila pot oziroma smer malenkost lažja. Skrotast teren je narekoval previden korak, prehodi iz grape v grapo so bili slikoviti. Brez rdečih pik bi težko vedel, kod gre prava, to je najlažja pot navzdol. Vsake toliko je bilo potrebno preplezati kak skok, nekaj jih je bilo kar zahtevnih, eden še posebej, zato sem se prek njega raje spustil po vrvi. Previdnost je mati modrosti, pa še udobneje je bilo. Ko je bilo konec s pečinami in je pot prešla v rušje, je postalo vroče, sonce je pripekalo kot za stavo. Do stika s potjo, po kateri sva šla zjutraj navzgor, ni bilo daleč, tam sem se razveselil sence in počitka, ki je še kako prijal. Tudi potok s svežo vodo pred casero Siera je bil dobrodošel, suho grlo in pregreto čelo sta ga bila še kako vesela. Kravam na prelazu sva se ognila, kaj bi se drenjala med njimi, kar povprek sva sestopila na pot, ki pelje proti Sappadi in se po njej vrnila v dolino.






FOTO:epp






'pogled nazaj'
'pogled nazaj'


'pogled nazaj'



V gostilni, od koder so z vrta imenitni razgledi na Sieri, Creto Forato, Creton di Tul, Cimo Dieci in še kaj, sva se odžejala, in zatem odpotovala domov. Hvaležen za prijetno družbo, čudovit vzpon, prekrasne razglede in še mnogokaj, sem dolgo v noč podoživljal dan, ki je počasi postal dragocen spomin.

-> fotografije Monte Siera

torek, 27. avgust 2019

Hirschhalskopf (Lechtaler Alpen)

Veliki srpan, četrtek 15.8.2019

V torek zjutraj je prenehalo deževati, nekaj sončnih žarkov je zmoglo skozi oblačne koprene. Deževni ponedeljek nama je prijal, počitek je obema dobro del. Ne gre, da bi tudi v torek ždela doma, sva si rekla, sploh zato, ker naj bi popoldan spet deževalo. Odpeljala sva se po dolini navzdol, v Häselgehr, in od tam navzgor, v Gramais. Vas ima tri zaselke, Dörfl, Gschwendt in Riefen, prvega januarja letos so v njej našteli enainštirideset stalno živečih prebivalcev in je najmanjša občina v Avstriji.





Lične hiške na strmih bregovih in gore nad vasjo. Mir in tišina. Starejša gospa, oblečena v nošo, ki dela na svojem vrtičku. Cerkveni zvon, ki odbije uro. Nekaj trenutkov se zapiše v spomin in postane večnih.



Sprehodila sva se skozi vas in naprej proti zatrepu doline, na smerokazih sem prebiral, kam vodijo poti, in si ogledoval okoliške gore. Potem so padle prve kaplje, bila sva brez dežnika, zato sva se vrnila v vas. Preden sva odšla, sem stopil v lično hiško, v kateri je trgovina z domačimi izdelki. Med, marmelade, spominki, prtički, čaji, ... S polno vrečko dobrot sva se odpeljala domov, vedel sem, da se kmalu vrneva. 

Četrtkovo jutro je bilo spokojno tiho, ko sva v drugo prispela v Gramais. Praznično, ne samo zaradi praznika Marijinega vnebovzetja. Nikjer nikogar, le velik muc je stekel preko ceste, ko sem parkiral vozilo. Ko sem se na bližnji klopci preobuval, je ura v cerkvenem zvoniku odbila četrt čez osmo. Princeska je nestrpno čakala, da skoči iz svojega boksa, prav nič utrujena po včerajšnjem potepu. Počasi sva se odpravila navzdol do potoka in onstran še zadnjič v teh počitnicah vzela pot pod noge.





Princeska je urno drobila po strmi poti navkreber, jaz nič manj urno za njo. Sopihala sva v breg, kar se na glas zasmejem. Tudi midva imava vnebovzetje, v smehu rečem princeski, tako strmo je, da vsakič, ko pogledam navzgor, vidim samo nebo. Zverinica pa nič, niti ošvrknila me ni s pogledom. Strmina visoko pod vrh ni popustila, midva tudi ne, tako da sva kmalu zmogla nad gozdno mejo. Tam sva prišla do borovnic. Vse polno jih je bilo ob poti, malce kislih, a sočnih, zato sva na kratko posedela in si jih privoščila. Sonce kar ni in ni zmoglo koprenaste oblačnosti, ob pogledu na nebo sem pomislil, da se zna vreme poslabšati prej, kot napovedi obetajo.







Nadaljevanje je bilo zložno, med ruševjem sva se vzpenjala navkreber, proti od daleč vidnemu križu na vrhu. Tam sva se razgledala, potem pa nadaljevala naprej in nekaj višje pod grebenom zaključila z vzponom. Razgledi so bili tod daljnosežnejši, kot nižje na neizrazitem vrhu, videlo se je tudi slapove pod jezerom  Roßkarsee, ki se je skrivalo očem za skalnim robom. 














Med počitkom sem si vzel čas in še enkrat prehodil minevajoče počitnice. Pomislil na kraje in vrhe, ki sva jih v minulih dneh obiskala, na doživetja, ki so za nama... Lepo je bilo, sem si dejal, naj bo še dolgo tako... 

Potem sem se še zadnjič razgledal po okoliških gorah in odpravila sva se v dolino. Princeska je hitela tudi navzdol grede, sestop je bil skoraj prehitro za nama.








Že blizu vasi je padlo nekaj kapelj dežja, ob potoku sva še malce posedela, potem pa opravila še z zadnjim vzponom do parkirišča in najin zadnji potep je bil pri koncu. 





-> fotografije Hirschhalskopf