Deževalo je v noči na ponedeljek in v ponedeljek ves dan. Deževalo je v noči na torek in v torek popoldan. Deževalo je tudi v noči na sredo.
Zvonjenje budilke je bilo nadležno kot običajno. Trudoma sem se dvignil s postelje in stopil do okna. Kaj dosti nisem videl, oblake, meglo in velike luže na cesti. Sila turobno. Eh, v takem res nima smisla, da se kam odpraviva, sem si zamrmral v brado in se odpravil nazaj v posteljo. Princeska, modra kot je, se ni zmenila ne za budilko, ne zame, še manj za vreme. Mirno je dremuckala naprej, le da ni bila več na svojem prostoru, temveč je zlezla na moj povšter. Ni ga čez komot. Že sem jo hotel prestaviti, da tudi sam ležem nazaj, kar se mi utrne, da ne bi bilo slabo, če pogledam, kaj kažejo spletne kamere. Če sem že vstal, se lahko vsaj toliko potrudim, si rečem in sedem za računalnik. Prva spletna kamera pokaže sijoče sonce na sinje modrem nebu. Druga enako, tretja nič drugače. Pogledam še datum in uro, misleč, da opazujem stare posnetke. Vse se ujema, dan je pravi in ura točna, zato skoraj zakričim: "Cathy, sonček sije, greva v hribe." Hribi so ena od besed, ki jih še kako dobro razume, takoj je bila pokonci in me zvedavo gledala. Pristavim za kavo, pripravim zajtrk za princesko in vmes dajem na kup vse tisto, kar menim, da bova potrebovala na potepu. Potem opravim še to in ono, s princesko stopiva na krajši jutranji sprehod, da tudi ona opravi to in ono, in že sva na poti proti prelazu Hochtannbergpass.
Vreme je čudovito, ko stopiva na pot. Princeska se urno požene v breg, šepanje in utrujenost sta mimo. Začetna strmina je hitro za nama.
Nad nama se dviga mogočno ostenje Große Widderstein-a, onstran prelaza poglede privlačita nič manj mogočna Warther Horn in Karhorn. Pod njima so pobočja, kjer sva se potepala nedavno. Tudi Saloberkopf, na katerega sva se povzpela, in pot, po kateri sva sestopila od jezera Körbersee na prelaz. Taisti prelaz, kjer sva začela današnji potep. Tistega dne sem prvič videl Höferspitze, takrat mu še nisem poznal imena. Dolg travnat greben, ki pripelje na vrh, mi je bil takoj všeč, videti je bilo, da je proti vrhu sila ozek in izpostavljen.
Blatna pot skozi grmičevje naju privede na široko sleme, kmalu sva na razpotju, kjer se najina pot nadaljuje po grebenu navzgor, druga pa se usmeri proti planini Hochalpe. Greben je vse ožji, izpostavljenost precejšnja, korak previdnejši. Spomnim se opisov ture, ki sem jih prebral na spletu, na opozorila, naj bodo otroci na grebenu navezani. Princeska me ima vedno na štriku, se skoraj zasmejem, in stopim za njo. Med vzponom se pooblači, proti vrhu zaveje hladen veter, zato se na vrhu toplo odenem. Razgledi so čudoviti, vidi se daleč, tudi Kleinwalsertal, kjer sva počitnikovala lani. Pomalicam, oba se odžejava, vzamem si nekaj minut za razmišljanja o tem in onem. Naredim nekaj posnetkov, se še malo razgledam in že se odpraviva nazaj. Če bi sijalo sonce in bi bilo topleje, bi bila dlje časa na vrhu, tako pa že čutim, kako mi mraz leze v kosti.
Po ozkem grebenu sestopava počasi in previdno, ko izpostavljenost popusti še malo sedeva na trave ob poti. Lepo se vidi najin jekleni konjiček, ki naju čaka na prelazu. Pozdraviva nekaj pohodnic in pohodnikov, ki pridejo mimo, nato stopiva naprej. Do prelaza ni daleč, kaj kmalu sva pri avtu. Še zadnji pogled na okoliške gore, na najin vrh, in že sva na poti domov.
Čudovitemu potepu je sledil popoldanski počitek, temu večerni sprehod, potem pa sva pripravila nahrbtnik za prihodnjo turo, zadnjo v teh počitnicah...
-> fotografije Höferspitze
Ni komentarjev:
Objavite komentar