Kar nama ni uspelo včeraj, nama je danes. Z gondolo sva se zapeljala visoko v robe in se od tam odpravila na potep.
Na predvečer sem sedel na balkonu, opazoval okoliške gore, ki so se počasi izgubljale v mraku, in premišljeval, kam jutri. Vremenski obeti so obetali spremenljivo vreme, kakšna ploha ni bila izključena, midva s princesko pa sva bila malce utrujena po sobotnem potovanju na počitnice in prekrasni turi dan kasneje. Ko so se na nebu utrnile prve zvezde, se je tudi meni utrnilo kam.
Čeravno naju je budilka zbudila ob enakem času kot dan pred tem, sem vstal brez godrnjanja. Hitro sem pristavil za kavico in še preden sem naredil prvi požirek, je princeska že pozajtrkovala. Po pasjem sprehodu, ki je bil sila kratek, sva pripravila vse potrebno za na pot in nekaj za tem odpotovala po dolini navzgor. Dobre pol ure sva potrebovala do Lecha, mondene vasice, kjer se predvsem pozimi lahko sreča marsikatero svetovno znano ime iz sveta mode, športa, politike, filma in še česa. Če vasica velja za drago, gorniški pripomočki, obutev in oblačila v športnih trgovinah so res dražja kot drugod, tudi kulinarika in še marsikaj, pa je parkiranje v garažni hiši poceni. Kraj je majhen in ima sila malo prostora pred hoteli, gostilnami, žičnicami, trgovinami..., zato so prav vsa parkirišča plačljiva. Zato sem parkiral v garažni hiši sredi vasice, kjer celodnevno parkiranje stane 5€. Ob misli na gnečo in pogost kaos na planini Blato, sem se samo nasmehnil. Do spodnje postaje žičnice naju je ločilo pet minut hoje, tam pa deset minut čakanja na gondolo, saj je vozni red takšen, da se lahko navzgor ali navzdol odpelješ na vsake pol ure. Gneče pričakovano ni bilo. Tudi tukaj, tako kot drugod v preteklih letih, sem nanjo naletel šele v popoldanskih urah oziroma med sestopom, če sploh.
Na zgornji postaji žičnice Rüfikopf naju je pričakal drugačen svet. Svež vetrc in prekrasni razgledi daleč naokoli, globoko spodaj vas, kjer sva bila še pred nekaj minutami, in visoko zgoraj greben s tremi vrhovi, na katerega sva namenjena. Če včasih napišem, da sva na pot stopila strumno in hitrega koraka, spet drugič, da sva začela zložno počasi, bi za današnji začetek lahko dejal, da sva začela uživaško in sva pot pod noge vzela "po Mlakarjevo", to je "na lahno".
Lepe reči morš guštirat na lahno,
da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu,
da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.
(Iztok Mlakar, Počasno življenje)
Na bližnjem razpotju sva zavila na pot, ki vodi proti Stuttgarter Hütte in na najine vrhe. Čim sva se spustila v dolinico, po kateri je vodila pot, je pričelo pihljati, vreme se je začuda hitro spreminjalo od precej oblačnega do pretežno jasnega. Do sedelca, kjer se je najina pot usmerila v levo, sva srečala nekaj njih, ki so nama prišli naproti, nekaj sva jih prehitela in nekaj njih je prehitelo naju. Na sedelcu sva zapustila široko in dobro uhojeno pot in stopila na ožjo, v travah mestoma težje sledljivo stezico, ki naju je privedla do začetka pretežno skalnatega grebena. Prvi skalni skok je bil kar siten, lažje bi ga zmogla, če bi pospravil palice, saj sem moral pomagati princeski, pa tudi sam sem si nekajkrat pomagal z rokami. Potem je bilo bolje, greben je bil širok in lahko prehoden vse do srednjega vrha, za katerim je pot spet postala zahtevnejša. Skala je bila ponekod precej ostra in svet škrapljast, zato sem tam princesko nesel. Pred glavnim vrhom naju je čakal še odvečen spust, resda kratek, za njim pa sva kmalu sedla pod križ k zasluženemu počitku. Vreme se je še vedno sila hitro spreminjalo. Kratek čas je sijalo sonce, bilo je skoraj vroče, koj zatem pa se je pooblačilo in je postalo hladno. Vmes je tudi zapihalo in vsake toliko je padla kakšna kaplja dežja.
Gondola ne bo prišla k nama, sem v mislih dejal princeski, zato bo najbolje, da midva stopiva do nje.
Tako, kot sva začela s turo, sva nadaljevala s sestopom. Na lahno. Na srednjem vrhu sva srečala prvih nekaj pohodnikov, ki so se odpravili na taiste vrhe kot midva, naprej na grebenu še nekaj njih in blizu sedelca, že na travah, še nekaj. Nadaljevala sva po širši poti nazaj proti žičnici, kar opazim, da se je oblačnost zgostila in da jasnine na sivem nebu ni več. Stopila sva hitreje in kmalu srečala starejši par, ki je bil videti kot na sprehodu. On v kavbojkah, oba obuta v superge in z jopico prek ramen, podobno oblečena, kot sem bil sam pred davnimi leti, ko sem se zvečer odpravil na rivo, med počitnicami na dalmatinski obali ali enem od otokov. Se pozdravimo, beseda da besedo, princeska je seveda deležna pohvale. Potem me vprašata, če vem, kakšna je vremenska napoved. Da se gresta malo sprehodit, tako sem ju razumel, in ne bi bila rada mokra. Da nista imela nahrtbnikov, sem pozabil omeniti. Povedal sem jima, da poznam samo včerajšnjo večerno napoved, ki je obetala spremenljivo vreme z možnostjo šibkih ploh. Zaželeli smo si lep dan in šli vsak svojo pot, kar čez ne polnih pet minut prične kapljati. Kapljanje postane močnejše in ne mine nadaljnih pet minut, že dežuje. Čisto prava ploha, ki ni bila dolgega veka, saj je prenehala kmalu zatem, ko sem si nadel anorak. Med slačenjem sem pogledal nazaj, a tistih dveh ni bilo videti, torej sta nadaljevala s svojim sprehodom.
Na sedelcu, s katerega sva zjutraj nadaljevala navzdol, sva namesto proti postaji žičnice zavila proti jezercu Monzabonsee. Oblačno, malce mrkobno vreme in temu primerno temno jezerce, sta mi v uho priklicala pesem Počiva jezero v tihoti. Posedel sem na skali in odšel daleč nazaj, spomini so se kot kalejdoskop zavrteli pred očmi. Nato sva počasi stopila v breg, zadnji danes, in kmalu zmogla do gondole, s katero sva se odpeljala v sivi vsak...
Ne, tokrat ne. Tokrat se nisva vračala v sivi vsakdan, temveč v mavrično barvito nadaljevanje počitnic.
-> fotografije Südliche Wösterspitze – Mittlere Wösterspitze – Nördliche Wösterspitze
Gondola ne bo prišla k nama, sem v mislih dejal princeski, zato bo najbolje, da midva stopiva do nje.
Tako, kot sva začela s turo, sva nadaljevala s sestopom. Na lahno. Na srednjem vrhu sva srečala prvih nekaj pohodnikov, ki so se odpravili na taiste vrhe kot midva, naprej na grebenu še nekaj njih in blizu sedelca, že na travah, še nekaj. Nadaljevala sva po širši poti nazaj proti žičnici, kar opazim, da se je oblačnost zgostila in da jasnine na sivem nebu ni več. Stopila sva hitreje in kmalu srečala starejši par, ki je bil videti kot na sprehodu. On v kavbojkah, oba obuta v superge in z jopico prek ramen, podobno oblečena, kot sem bil sam pred davnimi leti, ko sem se zvečer odpravil na rivo, med počitnicami na dalmatinski obali ali enem od otokov. Se pozdravimo, beseda da besedo, princeska je seveda deležna pohvale. Potem me vprašata, če vem, kakšna je vremenska napoved. Da se gresta malo sprehodit, tako sem ju razumel, in ne bi bila rada mokra. Da nista imela nahrtbnikov, sem pozabil omeniti. Povedal sem jima, da poznam samo včerajšnjo večerno napoved, ki je obetala spremenljivo vreme z možnostjo šibkih ploh. Zaželeli smo si lep dan in šli vsak svojo pot, kar čez ne polnih pet minut prične kapljati. Kapljanje postane močnejše in ne mine nadaljnih pet minut, že dežuje. Čisto prava ploha, ki ni bila dolgega veka, saj je prenehala kmalu zatem, ko sem si nadel anorak. Med slačenjem sem pogledal nazaj, a tistih dveh ni bilo videti, torej sta nadaljevala s svojim sprehodom.
Na sedelcu, s katerega sva zjutraj nadaljevala navzdol, sva namesto proti postaji žičnice zavila proti jezercu Monzabonsee. Oblačno, malce mrkobno vreme in temu primerno temno jezerce, sta mi v uho priklicala pesem Počiva jezero v tihoti. Posedel sem na skali in odšel daleč nazaj, spomini so se kot kalejdoskop zavrteli pred očmi. Nato sva počasi stopila v breg, zadnji danes, in kmalu zmogla do gondole, s katero sva se odpeljala v sivi vsak...
Ne, tokrat ne. Tokrat se nisva vračala v sivi vsakdan, temveč v mavrično barvito nadaljevanje počitnic.
-> fotografije Südliche Wösterspitze – Mittlere Wösterspitze – Nördliche Wösterspitze
Ni komentarjev:
Objavite komentar