Monte Siera

Veliki srpan, sreda 28.8.2019

Drugo izhodišče, kot sem ga imel za Piccolo Siero, je pomenilo nekaj manj hoje do začetka smeri, če smem enemu od običajnih pristopov na Monte Siero reči tako.

Lani je dozorela odločitev, da se počasi vrnem na pota, ki so mi bila nekdaj zelo ljuba. Na bolj ali manj zahtevna brezpotja, takšna, kjer s palicami v rokah zmoreš do vrha, in takšna, kjer si je potrebno pomagati z rokami in se zavihteti prek mest, kjer se težavnost meri z alpinističnimi ocenami. Začel sem s Piccolo Siero in Lopo, nadaljevanje je luč sveta ugledalo danes ...

PICCOLO SIERA, 2018

LOPA, 2018

Strmina nad prelazom Siera mi je pobrala več moči kot lani. Običajna pristopa na Monte Siero sta ocenjena z drugo težavnostno stopnjo (UIAA II), jugovzhodni je za odtenek težji od jugozahodnega. Zato je bil nahrbtnik težji, saj so bile v njem poleg običajnih stvari še krajša vrv in nekaj opreme, ki sodi zraven. Malce treme, tudi tesnobnosti je popustilo po prvih nekaj korakih. Počasi in previdno sem se vzpenjal navkreber, tremo in tesnobnost sta zamenjala veselje in užitek, tudi navdušenje nad divjim in samotnim svetom. Zavedanje, da je nekaj korakov višje prijateljica, je bilo pomirjajoče, vedel sem, da se lahko zanesem nanjo, če bom potreboval pomoč vrvi na kakšnem od težjih mest. Le bolli rossi in sidrišča so pričala o prisotnosti človeka v teh strmalih. Previdno sem se loteval težjih mest, kjer sem si moral pomagati z rokami. Videlo se je, da sem "iz vaje", da je preteklo že mnogo vode, odkar sem se zadnjič gibal v takem svetu. Potem je prišel skok, skala, kjer nisem in nisem našel primernega stopa, kamor bi stopil, in "grifa", ki bi mi pomagal, da se potegnem višje. Mencam sem ter tja, pogledujem kam stopiti in kaj prijeti ... Prijateljica stopi nekaj korakov nazaj, namesti zanko okoli skale in mi vrže kos prusika. Nekaj vzpodbudnih besed, stopim višje, se preprimem, potegnem navzgor in že sem preko. Trenutek, ki ga zlepa ne bom pozabil. Točno to sem potreboval, da so se povrnili občutki in da je samozavest našla svoje mesto. Nadaljnja pleza in hoja do vrha sta bili eno samo uživanje danega trenutka, tistega prej in potem, kot da ni. Krajši počitek na škrbini pod vrhom mi je dobro del, potem je sledilo še zadnjih nekaj korakov in že sva bila pri kraju z vzponom. 

FOTO:epp

FOTO:epp

Razgledi na okoliške gore so bili presunljivo lepi. Creton di Culzei, Terza Grande, Creta Forata, Avanza, Lastroni in Peralba so le nekateri izmed mnogih. Kar nekaj jih že poznam, sem pomislil med razgledovanjem, le koliko jih še bom... 

Kar hladno je bilo na vrhu, zato nisva dolgo posedala zgoraj. Sestop je potekal po jugozahodni strani, kjer naj bi bila pot oziroma smer malenkost lažja. Skrotast teren je narekoval previden korak, prehodi iz grape v grapo so bili slikoviti. Brez rdečih pik bi težko vedel, kod gre prava, to je najlažja pot navzdol. Vsake toliko je bilo potrebno preplezati kak skok, nekaj jih je bilo kar zahtevnih, eden še posebej, zato sem se prek njega raje spustil po vrvi. Previdnost je mati modrosti, pa še udobneje je bilo. Ko je bilo konec s pečinami in je pot prešla v rušje, je postalo vroče, sonce je pripekalo kot za stavo. Do stika s potjo, po kateri sva šla zjutraj navzgor, ni bilo daleč, tam sem se razveselil sence in počitka, ki je še kako prijal. Tudi potok s svežo vodo pred casero Siera je bil dobrodošel, suho grlo in pregreto čelo sta ga bila še kako vesela. Kravam na prelazu sva se ognila, kaj bi se drenjala med njimi, kar povprek sva sestopila na pot, ki pelje proti Sappadi in se po njej vrnila v dolino.

FOTO:epp

'pogled nazaj'

'pogled nazaj'

'pogled nazaj'

V gostilni, od koder so z vrta imenitni razgledi na Sieri, Creto Forato, Creton di Tul, Cimo Dieci in še kaj, sva se odžejala, in zatem odpotovala domov. Hvaležen za prijetno družbo, čudovit vzpon, prekrasne razglede in še mnogokaj, sem dolgo v noč podoživljal dan, ki je počasi postal dragocen spomin.

-> fotografije Monte Siera