Sedel sem vrh Monte Siere in se razgledoval po okoliških vrheh. Cretoni in Terze, vršaci pravljičnih imen in oblik, so še najbolj privlačili poglede in burili domišljijo. Med njimi se skriva manj znan vrh, z nič manj pravljičnim imenim, Monte Hoberdeirer. "Odkril" sem ga lani, ko sem se pripravljal na Piccolo Siero, ga zabeležil na seznam "nekoč", potem pa nanj pozabil. V spominu mi je ostalo le to, da z ene strani na vrh pripelje manj zahtevna ferata in z druge običajna, prav nič zahtevna pot. Kam naj se dava konec tedna, sem si belil glavo, ko sem razmišljal o prihodnjem potepu. Sappada z vsemi njenimi zaselki mi je sedla v srce, želel sem si skorajšnje vrnitve, zato sem razmišljal o vrheh v tistih koncih. Kar se nekega večera spomnim na Hoberdeirer, še enkrat preberem opis poti, običajne, ne zavarovane, in zadovoljen ugotovim, da je pot primerna tudi za pasje tačke. Cathy, na tega odideva, ji zadovoljen rečem, ona pa nič. Mirno je spala naprej, tesno stisnjena obme.
Med tednom so se vremenski obeti spreminjali, enkrat so obetali lepšo soboto, spet drugič prijaznejšo nedeljo. Šele v petek pozno zvečer, po zadnjih vremenskih napovedih, sva se odločila, da se na pot odpraviva v nedeljo. Lepšega jutra, kot naju je pričakalo v Sappadi, si ne bi mogla želeti. Kar razganjalo naju je, ko sva začela s potepom, za katerega niti v sanjah ne bi pomislil, da bo drugačen od načrtovanega.
Na začetku sva morala kar nekaj časa po cesti, s katere sva imela imeniten pogled na Terzo Piccolo. Vedel sem, da je bilo tukaj lani jeseni hudo neurje, tako kot drugod v Furlaniji in tudi pri nas, da je povzročilo tako upostošenje, pa si nisem predstavljal. Kar na jok mi je šlo, ko sem opazoval pobočja, ki jim je vihar spremenil obličje. Debela debla dreves, ki so ležala v skladovnicah ob poti, so pričala, kakšno moč je moral imeti veter, da jih je polomil kot vžigalice. Marsikatero drevo je prestalo dve svetovni vojni in kdo bi vedel koliko s snegom, vetrom in mrazom bogatih zim, pa jim ni nič prišlo do živega. Vse do lanskega neurja... Kaj vse bi znala povedati drevesa o časih, ki so bili in jih nikoli več ne bo. Kaj vse so videla, slišala in doživela. Kdo vse je hodil pod njimi, kaj vse se je dogajalo v njihovem zavetju...
Cesta naju je pripeljala do potočka, katerega sem preskočil s princesko v naročju, potem pa je zmanjkalo poti. Nobenega smerokaza, nobene markacije CAI, ničesar. Končno le opazim rdečo puščico ter komaj vidno stezico, ki vodi v suho strugo, ki pelje v smeri zatrepa doline. Nič, si rečem, stopiva pogledat. In res, bolli rossi naju vodijo sem ter tja po strugi, nato pa zavijejo levo ven, čeravno opazim CAI markacijo desno nad strugo. Verjetno je stara pot podrta, si mislim, in nadaljujem sledeč rdečim pikam in kmalu ugledam tudi običajno markacijo. Steza naju kmalu pripelje na staro pot, to vidim po markacijah, ki so od tod dalje obledele, in hitro prideva do podrtije, kjer se morava splaziti pod podrtim drevjem. V nadaljevanju sva se še nekajkrat plazila pod in nad podrtim drevjem in grmičevjem, ga ne enkrat tudi obšla, da sva zmogla do razpotja poti. Ker je dan pred tem deževalo in je bila pot blatna, raje ne napišem, kakšna sva bila videti.
Od konca ceste do tod je vsake toliko padlo par kapelj dežja, nič hujšega, a z ozirom na prekrasno jutro dobro uro in pol pred tem, kaj takega nisem pričakoval. Terze so še bile obsijane s soncem, najino goro in skupino Cretonov pa so že pokrili temni oblaki. Pri smerokazu, ki je v eno smer usmerjal proti sedlu Elbel in v drugo proti sedlu Oberenghe, sva na kratko počila, jaz sem si tudi belil glavo, kaj nama je storiti. Vedel sem, da je tik pod vrhom izpostavljena polica, zavarovana z jeklenico, od tod pa sem tudi videl pobočje, ki vodi pod vrh. Kar strmo je bilo videti, takisto ozka stezica, ki je vodila navkreber. V mokrem zagotovo neprijetno, sem si mislil, in premišljeval naprej, kaj naj storiva. Potem me je prešinilo, da se iz Sappade zagotovo ne bi nikoli odpravil na potep do sedla Oberenghe, saj nameravam na Terzo Grande začeti v dolini Pesarina, takisto, če se kdaj odpravim na Creton di Culzei. In sem se, priznam, da s težkim srcem, odločil, da bova za vrh dejala, da "gora ni hotela". In sva tako nadaljevala proti Passo Oberenghe in ko sem že mislil, da naju do tam čaka samo lagodna hoja, prišla še do večje podrtije, kot sva jo imela nižje. Če sva zmogla spodaj, bova tudi tod in višje, sem dejal princeski, ona pa me je samo zvedavo gledala. Potem sva se še kar nekajkrat plazila in plezala, tudi iskala obvoze, ter se počasi in vztrajno bližala sedlu. Nekaj pod njim sva prišla do odcepa poti na Terzo Grande, tam sem princeski dejal, da upam, da bom kmalu spet tu in da bom takrat šel v drugo smer, potem pa ni bilo več daleč in že sva pogledala v dolino Pesarina. Tudi Creto di Mimoias, njen vzhodni vrh, katerega sva obiskala lani. Nad najinim nesojenim vrhom so oblaki postali temnejši, tudi več jih je bilo, zato sva se samo na hitro odžejala in že sva jo drobila navzdol.
Kakšnih deset minut po tem, ko sva zapustila sedlo, je nad nama zamolko zagrmelo, grom je še dolgo odmeval po dolini. Stopila sva hitreje, tod je bil svet odprt in nama ni nagajalo podrto drevje, kar kmalu zagrmi še enkrat, še glasneje. Koj zatem padejo prve kaplje, zato sedem na skale ob poti, si nadenem vetrovko in vzamem princesko v naročje. Češ, če že bova morala vedriti, je tukaj ravno pravo mesto. S sendvičem v roki in princesko v naročju čakam, da se bo ulilo, dežja pa od nikoder. No, padalo sicer je, a tako na rahlo, da bi trajalo kar nekaj časa, preden naju bi zmočilo. Princeska se ni branila počitka v mojem naročju, jaz ne sendviča v moji roki, zato sva sedela vse dokler se princeska ni spočila in jaz nasitil in še malo zatem. Videti je bilo, da z dežjem ne bo nič, zato sva se spet poletno opravila in nadaljevala s sestopom. S podrtijo sva navzdol opravila lažje kot navzgor, vaja dela mojstra, in tudi v grapi že povsem spodaj z iskanjem rdečih pik ni bilo nikakršnih težav.
Potok je še vedno tekel prek ceste, kar sva s pridom izkoristila; jaz sem se umil, zverinica pa se je odžejala in namočila vse štiri tačke. Potem sva morala samo še po cesti, kjer se mi je spet milo storilo, ko sem opazoval opustošeno naravo, in že je bil najin potep pri kraju. Četudi se je pot navzgor končala drugje, kot sva mislila in načrtovala, da se bo, sva se imela imenitno.
Pri avtu je pogled nazaj pokazal, da se gore spet skrivajo v temnih oblakih. Kmalu zatem, ko sva se odpeljala proti domu, je padlo prvih nekaj kapelj dežja, od Forni Avoltrija do Villa Santine pa je prav nemarno deževalo.
-> fotografije Passo Oberenghe
Ni komentarjev:
Objavite komentar