Med vožnjo do izhodišča sem poslušal radio in ujel pogovor, ki se je začel takole: "Tanti tanti anni fa..."
Prešinilo me je, da tudi sam vse pogosteje kak pogovor začnem s "Pred mnogimi mnogimi leti...", pa naj si gre za gorniške ture, potovanja ali kaj drugega. In ko se pogovor nadaljuje, vse češče ugotavljam, da "pred mnogimi mnogimi leti" pogosto pomeni deset, petnajst, tudi dvajset let in več. "Tanti tanti anni fa", torej. Ni kaj, EMŠO ne laže, čeravno je vsak dan isti. Pogovora po radiu nisem poslušal do konca, raje sem prisluhnil prijetni glasbi nameščeni na USB ključku.
V Ertu sva zavila v dolino Val Zemola in pri koči Casera Mela začela novo karnijsko pravljico.
Sončno jutro je bilo zelo toplo, vesel sem bil sence, ko je cestica zavila v gozd. Precej počasi sva hodila navkreber, če bi naju kdo opazoval, bi mislil, da se nama ne ljubi kaj dosti. Stopi malce hitreje, sem prigovarjal princeski, češ, tako počasi ne bova daleč prišla, pa ni pomagalo. Kar nekaj časa sva morala po cesti, preden naju je smerokaz usmeril na pešpot v gozd. Tu sva že imela nekaj malega razgledov, poglede je še najbolj privlačil Monte Duranno nad zatrepom doline.
Čim sva zapustila cesto, je princeska stopila hitreje. Videti je bilo, kot da je vesela, da sva se rešila makadama. Tudi jaz sem bil vesel mehke poti v gozdu in žvrgolenja ptic, ki naju je spremljalo nekaj časa. Ni trajalo dolgo, da sem skozi redek gozd zagledal Casero Bedin di Sopra, kmalu zatem pa sva prišla do naslednjega razpotja, kjer so precej obledele rdeče rumene oznake kazale pot v strmo, zaraščeno grapo. Ker sem vedel, da je nekaj naprej še eno razpotje, kjer je pot proti Ziti bolj uhojena, sva stopila naprej in kmalu prišla iz gozda na travnik. Tam sta naju dva količka usmerila navzgor, po komaj sledljivi stezici sva po strmem travniku in skozi rušje prišla do grape, kjer sta se najina in rdeče rumeno markirana pot združili. Nadaljnja pot je bila precej zoprna, saj je bila visoko pod sedlo zaraščena, vlažna in spolzka.
S sedla sva sledila težko vidni stezici, ki naju je povedla med gosto rušje, in se tam dokončno izgubila. Vrnila sva se nekaj malega nazaj do stezice oziroma do tistega, kar se je zdelo kot stezica, in nadaljevala po stečinah v levo. Pomislil sem na zemljevid in na navigacijo, nameščeno v telefonu, a se mi ju ni ljubilo jemati iz nahrbtnika. Kaj se bom sedaj ukvarjal s tem, sem si mislil, saj sva že skoraj na vrhu. Nadaljeval sem za nosom iščoč stečine, ki so vodile v manj gosto rušje in tako prišel na skoraj prepadno strme trave, levo pod grebenom. Pobočje se je nekaj deset metrov naprej položilo, videti je bilo prehod na greben, zato sva previdno nadaljevala do tja. Tam sva se povzpela desno na greben in kmalu naletela na možica oziroma na kamna, zložena drug vrh drugega. Pogled proti vrhu je uzrl palico zapičeno v tla, zato sva nadaljevala v tisti smeri in tam spet našla nekaj stezici podobnega. Pobočja do vrha niso bila več poraščena z rušjem, strmina je počasi popustila in končno sva uzrla križ vrh Monte Zite. No, tisto kar je ostalo od križa, ki tod nikdar ni bil tak, kakršnih smo vajeni drugod. Upehana sva sedla k počitku, vroč dan in sila strma, težko hodna vršna pobočja so naju precej utrudila. Kar nekaj časa je trajalo, da sva prišla do sape, šele potem sva poskrbela za žejo in nekaj malega prigriznila. Užival sem v razgledih na okoliške gore, na Palazzo, Durrano, Antelao, Pelmo... Gledajoč rahlo zasneženi Pelmo sem se spomnil na "tanti tanti anni fa" iz uvoda, na to, da smo se z družbo že pred mnogimi leti zatrdno odločili, da se odpravimo nanj...
Med malico in razgledovanjem sta na vrh prišla moža, s katerima sem pred sestopom izmenjal nekaj besed o poteh, o tem, kje sem oziroma sta prišla gor in kje bom oziroma bosta sestopila. Da se ne bi še enkrat plazila skozi gosto rušje, tudi v izogib travnatim strmalim, sem si sestop do sedla olajšal z navigacijo na telefonu. Brez težav sva zmogla do tja, tam pa sem se vprašal, čemu sem bil tako len, da si že gor grede nisem pomagal z njo. Konec koncev sem jo prav zaradi podobnih poti namestil na telefon in že večkrat mi je prišla še kako prav. Grapa nama je šla navzdol grede bolje in lažje izpod nog, kaj hitro sva zmogla do markirane poti. Pred Casero Bedin di Sopra sva se osvežila v potoku, tam pa spet malce počila, preden sva nadaljevala s sestopom. Pri caseri ni bilo nobenega smerokaza, le CAI markacije na stenah zavetišča in na drevesih v bližini. V mislih sem obnovil opise poti, ki sem jih prebral, in bil prepričan, da je pot v dolino markirana, zato sva se odpravila za markacijami. Pot je vodila stran od najine doline, a me to ni kaj dosti motilo. Se bo že obrnila v pravo smer, sem si mislil. Zemljevid in telefon sta bila seveda že pospravljena v nahrbtniku ...
Kake četrt ure kasneje sem dojel, da nekaj ne bo prav, saj sem dokaj blizu nad nama zagledal Monte Duranno. Ti šment, sem si rekel, mar ni bilo dovolj tegob z iskanjem poti že na Monte Ziti, se obrnil in se odpravil nazaj. Princeska me je čudno pogledala, mislim, da je tudi zavila z očmi. Pri caseri sem se še enkrat srečal z Italijanoma, ki sta ravno prišla z vrha. Še enkrat smo poklepetali, potem pa skupaj poiskali začetek poti v dolino, ki smo jo našli tik pod zavetiščem. Med počitkom, preden sva se odpravila v napačno smer, sem jo celo videl. Ker pa sem bil prepričan, da morava nadaljevati po markirani stezi, sva se odpravila v napačno smer. Še drugič smo se poslovili, potem pa sva se s princesko še v drugo odpravila v dolino. Sledila sva slabo vidni stezici, ki se je med podrtim drevjem pogosto izgubila. S pomočjo navigacije sva jo kaj hitro znova našla, pogosto precej bolj levo ali desno, kot se je nama zdelo, da bi morala biti. Lomastila sva po gozdu, skakala in plezala po skalah v suhi grapi potoka in na koncu obšla nekaj metrov visok betonski jez, da sva končno zmogla do ceste. Če sva bila zjutraj vesela, ko sva se je rešila in stopila na pešpot v gozdu, je bilo sedaj obratno. Z največjim veseljem sva stopila na cesto in se po njej vrnila do izhodišča.
Domov sva se vrnila skozi Longarone, saj tam še nisem potoval. Zna biti, da se na nekaj prihodnjih potepov odpravim po tej poti, saj je vožnja tod prijetnejša, kot je skozi Spilimbergo, Maniago in Barcis, čeravno nekaj daljša.
Današnja pravljica je bila čudovita, sva se strinjala s princesko, zato mora čimprej dobiti nadaljevanje...
-> fotografije Monte Zita
Lepo, sem vaju že pogrešala..
OdgovoriIzbrišiHvala :)
Izbriši