Terza Grande

Kimavec, sobota 21.9.2019

"Preživela sem samo sebe" je dejala Anny Antoineu, ko sta se po nekaj letih spet srečala. 
(Jean Paul Sartre, Gnus) 

To je to, sem si dejal, ko sem prebral ta stavek. To, o čemer sem že večkrat razmišljal, strnjeno v nekaj besedah. Pogosto razmišljam o tem in onem in tako sem nekega dne prišel do zaključka, da je v življenju neka prelomnica, trenutek, po katerem se vse prične ponavljati. Da je vse, kar temu trenutku sledi "deja vu", na nek način že doživeto. Spreminjajo se kraji, ob tebi so drugi ljudje, doživljanje časa in prostora zna biti drugačno, resnično novega pa skorajda ni več. Tudi danes je bilo tako. Pot skozi smrekov gozd, ki je prešel v macesnov gaj, nad njim rušje, skrotje in pečine, izpostavljen svet, prepadi in na koncu vrh. Čudoviti razgledi. Spomini na bilo je in želje, kaj naj bi še bilo. Navdušenje nad uspešnim vzponom in malce tesnobe, ker veš, da je potrebno še sestopiti. Ko je tudi to za teboj, tura počasi postane spomin, čas je za nove potepe in za njimi za nove želje. In tako vedno znova, vedno sila podobno. Gozd, macesni, rušje, skrotje, pečina, vrh, vzpon, sestop, veselje, sreča, spomin, želja. Preživiš samega sebe in že doživeto doživljaš drugače in drugje, tudi z drugimi ljudmi...

Lani jeseni sem na pol gol posedal na bližnji Picollo Sieri, sušil premočene hlače in čevlje, ter se razgledoval po okoliških vrhovih in dolinah. Da so poti na Siere, Terze in Cretone zahtevne, da marsikje tudi na običajni poti, torej na via normale, ne gre brez plezanja, sem vedel. Zavedal pa sem se tudi tega, da sem v enem od prejšnih življenj v tem življenju to že dal skozi. Čemu se ne bi vrnil tja, kjer mi je bilo lepo in spet počel tisto, kar mi je bilo v veliko veselje, sem si rekel nekega lepega dne. Izkušnje so dragocene, tudi tiste bridke in grenke. Če njih ne bi bilo, bi bilo tudi mene manj. Gore so me naučile marsičesa, tudi potrpežljivosti in vztrajnosti. Počasi se daleč pride, če ne gre v prvo, poskusi znova...

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
(Tone Pavček)

Terza Grande je bila mišljena kot ena začetnih stopničk na poti, ki ji pravim vračanje na stara pota. Monte Siera naj bi bila nadaljevanje, torej od lažjega k zahtevnejšemu. Pa se je ne prvič pokazalo, da se ne ve, kdo obrača in kdo obrne, saj se je Monte Siera zgodila prej. Z ozirom na zahtevnost vzpona zlahka rečem, da sem takrat preskočil dve stopnički, morda celo stopnici, zato sem se današnje ture lotil brez tesnobe, brez nekaj opreme pač ne. Bližje izhodišču sem bil, bolj sem bil nestrpen, počutje je bilo precej slično tistemu, ki sem ga opisal, ko sem se prvič odpravil v dolino Val Cimoliana. Počutil sem se kot otrok, ki komaj čaka, da odpre bonboniero in pogleda, kaj vse je notri ...

Čeravno sem začel po taisti poti kot lani, ko sva se s princesko odpravila na Creto di Mimoias, je bila pokrajina povsem drugačna. Tudi na tej strani, tako kot nad Sappado, je lanskoletno neurje z orkanskim vetrom spremenilo obličje narave. Tam, kjer sva lani hodila skozi gozd, so bila sedaj gola pobočja. Smo mar naravo res že tako uničili, da ni poti nazaj, ali pa je to nekaj običajnega, če čas merimo v stoletjih in tisočletjih, ne z dolžino našega življenja? Ceste je zmanjkalo hitreje od pričakovanj, bil sem tako zamišljen, da sem skoraj spregledal, kje pešpot zavije v gozd. Struga potoka je bila drugačna, kot sem jo imel v spominu, tudi njo je ujma dodobra spremenila, in tam, kjer je bila velika skala z napisom Creta Mimoias, le te nisem našel. Vedoč, da je dolga pot pred menoj, je tudi nisem iskal, nazaj grede pa sem nanjo pozabil. Do tod že videno, od tod naprej neznano, sem si mislil, čeravno sem pot do vznožja Terze Grande lani gledal s Crete Mimoias. Skozi krasen macesnov gaj sem nadaljeval do sedla Passo Mimoias, kjer sem uzrl goro, na katero sem bil namenjen. Tudi celotno ostenje Crete Mimoias se je videlo, tako kot Pilastro Nadia in ostenje Creste di Enghe na drugi strani.

Na sedlu sem prišel na sonce, ki mi je dobro delo, saj je bilo v senci hladno. Pomislil sem na to, da sem na zadnji poletni turi, da bo prihodnjič že jesen, in je torej razumljivo, da bodo kratke rokave zamenjali dolgi in bo potrebno imeti v nahrbtniku še kakšno toplejše oblačilo. Tu nekje sem nameraval počiti in pomalicati, saj je bilo za zajtrk še prezgodaj, ko sem odšel zdoma, a me je lakota minila. Zna biti, da sem neučakan komaj čakal, da pospravim palici in primem za skalo. Do naslednjega sedla Passo Oberenghe ni bilo daleč, tam sem spet prišel na znano pot, saj sva se sem povzpela s princesko pred kratkim iz Sappade. Še krajša prečka, da nisem izgubil višine, in že sem se vzpenjal po pobočju Terze Grande. Med rušjem me je pot povedla strmo navzgor, nato pa zavila za rob in me pripeljala na odprta, skrotasta pobočja. Tam sem pospravil palici in se lotil zahtevnejšega dela vzpona. 

Po lepi stezici sem nadaljeval vse strmeje navkreber, bolli rossi so me nekajkrat usmerili v povsem drugo smer, kot sem predvideval, da bo šla pot. Nekaj prehodov je bilo res slikovitih. Globina pod menoj je počasi naraščala, nestrpno sem pričakoval najtežji del poti, vedoč, da je vrh kmalu nad njim. Še nekajkrat sem moral sem ter tja, potem pa so me bolli rossi končno usmerili strmo navzgor v pečine, od koder sem že videl žleb, ki pripelje pod vrh. Ko sem preplezal skalni skok in prišel pod njega, sem zagledal prosto visečo jeklenico. Premislil sem, kako se bo najbolje lotiti najtežjega dela poti, se potegnil navzgor, nekajkrat prestopil in preprijel in že sem bil zunaj. Malce sem zavil z očmi, ko sem pogledal navzdol in pomislil, da bom moral tod tudi nazaj, potem pa stopil naprej in kmalu zagledal kip matere božje na vrhu. Križa, katerega sem pričakoval, pač ne. Še nekaj korakov navzgor, malce pomoči z rokami, in že sem stal na vrhu. Tam sem zagledal križ, ležeč na tleh. Mar je tudi tebe veter med lansko ujmo, sem se vprašal, in ostal brez odgovora... 

Stal sem nad podrtim križem in dolgo užival trenutek, v katerem sem podoživljal pravkar opravljeni vzpon. Počitek na vrhu je bil dolg, poln spominov, želja, načrtov, razmišljanj... Po okrepčilu sem se lotil razgledov. Več kot zmore oko se ni videlo, a je bilo že tega toliko tako lepega, da mi je jemalo sapo. Užival sem v razgledih na gore, ki sem jih že obiskal, na gore, za katere upam, da jih še bom in na tiste, s katerimi bomo zaradi težavnih poti ostali samo znanci s sosednjih vrhov. 

Potem je prišel čas, ko se je bilo potrebno odpraviti v dolino. Skoraj že stopim navzdol, kar zaslišim glasove in takoj zatem zagledam dve glavi. Dva moža, presenečena, ko me zagledata, podobno presenečen tudi sam, saj sem bil do tistega trenutka tako sam, da sem pozabil, da je kje še kdo. Na kratko smo poklepetali o turi in okoliških gorah, potem pa šli vsak svojo pot. No, vsaj jaz sem šel, onadva sta prav gotovo sedla k počitku. Vrh žleba sem podobno kot gor grede nekaj časa razmišljal, kako naj se ga lotim. Še najtežji je bil začetek, saj je prosto viseča jeklenica opletala sem ter tja, ko sem se motal v žleb, ko pa sem bil enkrat v njem, sem se samo nekajkrat preprijel in že sem stal na tleh. Skoraj sem že nadaljeval, kar iza vogala spet pogledata dve glavi. Nekaj trenutkov zatem si voščimo bon di, potem poklepetamo o turi in ko izvesta od kod sem, še o Ljubljani. O starem delu mesta, koncertih na Metelkovi in božično novoletnem dogajanju ob koncu leta, zaradi česar mladeniča rada obiščeta Ljubljano. Povem jima, da sem pogosto v Furlaniji, da se nadvse rad potepam po karnijskih vršacih, konec leta pa rad obiščem Rezijo in Humin, saj je tod božično novoletno vzdušje drugačno kot v domačem kraju. Vsakemu tisto, kar ima rad, je klepet zaključil eden od mladeničev, vsaj razumeti ga je bilo tako. Še mandi in buona giornata in spet sem bil sam. Previdno sem nadaljeval s sestopom, sledeč rdečim pikam nižje in nižje. Ko sem prišel do rušja, je čelada romala v nahrbtnik, spet sem vzel v roki palici, in s prešernim nasmeškom na licih nadaljeval pot v dolino.

Smejalo se mi je vse do Pesariisa in še naprej. Kaj se mi ne bi, ko pa je bil spet eden tistih dni, ko se življenje piše z veliko začetnico.

-> fotografije Terza Grande