V začetku tedna sem kot običajno razmišljal o koncu. Ne o kakršnemkoli koncu, temveč o koncu taistega tedna. Je pač tako, da med tednom pogosto razmišljam o gorah in prostočasnih dejavnostih, konec tedna pa sila malo o službi, če sploh.
Vremenske napovedi za Sauris, Sappado in Furlanske Dolomite niso obetale kaj prida vremena, tudi napovedi za domače kraje me niso prepričale, zato sem se ozrl še k severnim sosedom. Že v četrtek so za nedeljo napovedali precej sonca in suho vreme in napovedi niso spremenili vse do sobotnega večera. No, malce že, med vrsticami so dodali, da zna biti nizka oblačnost trdovratna in se zadržati vse do poldneva, nekako do en tisoč in osemsto metrov visoko. Fino, sem si rekel, izhodišče je tako tam nekje, celo nekaj višje. Izbrana tura je bila dovolj mikavna, da je zamikala tudi prijateljico in tako smo se v nedeljo zgodaj zjutraj odpeljali novi pustolovščini naproti. Pot do izhodišča je bila dovolj dolga, da sva vmes popila dve kavici in ne prvič sem se vprašal, čemu se tudi sam sem ter tja na poti v gore ne ustavim ob poti in si privoščim skodelice poživljajoče pijače.
Na prelazu Iselsberg Pass nas je smerokaz usmeril levo. Cesta je nad gostiščem Schöne Aussicht izgubila asfaltno prevleko, tam je parkomat, v katerega je potrebno vreči 4€, kolikor zahtevajo za dnevno parkiranje, potem pa smo se po približno petih kilometrih bolj ali manj luknjastega makadama dvignili za dobrih sedemsto metrov in parkirali na planini Roaner Alm. Upanja, da bomo na planini že nad oblaki in nas bo razveselilo sonce, nisem izgubil vse do zadnjega...
Začetek je bil uživaški, čeravno v oblačnem in meglenem vremenu. Čutiti je bilo, da sonce ni kaj dosti višje, a kar ni in ni zmoglo oblačne koprene. Po položni poti, imenovani Wiener Höhenweg, smo začeli potep. V prvem kilometru se pot dvigne samo za sto metrov in je v sončnem vremenu prava promenada, saj nudi imenitne razglede na Lienške Dolomite onstran doline. Potem se je pot usmerila strmeje navzgor in nas pripeljala do razpotja, kjer smo zavili proti jezeru Schwarzkofelsee. Tu nekje so nas pobožali prvi sončni žarki. Prepričan sem bil, da je to to, da je sonce končno zmoglo oblake in nas v nadaljevanju ture čakajo jasno vreme in prelestni razgledi. Nekaj ur kasneje sem vedel, da sem že drugič delal račun brez krčmarja... Pot nas je vodila navkreber po prekrasnih travnikih, kjer so se ob poti našle brusnice in borovnice in kjer sem pogrešal brlizganje svizcev. Za robom sem že slutil jezero, višinomer na uri je pokazal, da smo dovolj visoko, in res sva ga s princesko zagledala, čim sva se prebila preko skalnatega sveta. Le ta je bil za princesko pravi agility, saj je spretno poskakovala s skale na skalo, iščoč najprimernejšo pot za njene drobne tačke. Tam sva dohitela prijateljico, ki je urneje in spretneje opravila s skalovjem, se razgledala, kolikor nama je dopuščalo vreme, si seveda ogledala tudi jezerce, potem pa smo skupaj sedli k počitku. Sonce in oblaki so se dajali, kdo bo koga, včasih je bil trenutek oblačen in sončen hkrati.
Ideja, da bi turi dodali vzpon na Muletter Seichenkopf, ki se je dvigal približno štiristo metrov nad nami in na katerega vodi zahtevna pot, katero imenujejo plezalna, ker si moraš pomagati z rokami, je plahnela in ker vreme ni kazalo namenov, da bo sonce ugnalo oblake, tudi splahnela. No, ni bilo samo vreme, a v sončnem vremenu bi znalo biti drugače. Kakorkoli, po počitku smo nadaljevali proti Straßkopfu. Spet smo morali preko naloženih skal, moreni podobnem terenu, in spet je princeska pokazala svojo spretnost. Pot se je pričela dvigati, videti je bilo, da nas za robom čaka daljše prečenje, kar prijateljica omeni hrib, na katerega smo se nameravali povzpeti nad jezerom. Češ, kateri od vrhov okoli nas je pravi. Ti šment, sem glasno dejal, povsem sem pozabil nanj. Kaj takega! K sreči nismo bili predaleč, da se nam ne bi ljubilo vrniti nekaj malega nazaj in se povzpeti nanj. Ne križa, ne skrinjice ni zgoraj, le veliki možic, saj je Schwarzkofel precej neizrazit in se kar izgubi v senci višjih sosedov.
Sestopili smo nazaj na markirano pot, nadaljevali po njej in na sedelcu, kamor nas je pripeljalo položno prečenje, zagledali naš naslednji in hkrati zadnji vrh na našem potepu. Straßkopf, katerega sem že večkrat obiskal pozimi in enkrat tudi poleti, ni bil videti ne daleč, ne visoko in res smo kaj hitro zmogli nanj. Veter, ki je vsake toliko močneje zapihal, nam je na vrhu prizanesel, zato smo posedeli na klopci in malce počili ob razgledih na kočo Winklerner Hütte nedaleč pod nami in na Lienške Dolomite onkraj doline.
Hladno vreme ni dopuščalo daljšega posedanja, mraz je lezel v kosti, zato smo se kmalu odpravili navzdol. Nižje smo bili, topleje je bilo in ko smo zmogli do avta, je bilo skoraj že vroče.
Do gneče v gostišču na planini nam ni bilo, zato sva si kavico pustila postreči v "kolesarski kavarnici" na prelazu Iselsberg Pass.
-> fotografije Schwarzkofel in Straßkopf
Ni komentarjev:
Objavite komentar