Creta Grauzaria

Vinotok, sobota 26.10.2019

Počakal sem, da sta se odpravila navzdol, potem pa pustil čustvom prosto pot, saj je bil vrh samo moj. Trenutek, v katerem sem bil, je bil eden boljših, če ne najboljši odgovor na vprašanje o smislu življenja, ki sem si ga med življenjskimi preizkušnjami pogosto zastavljal. S srcem in dušo početi tisto kar te radosti, živeti čimbolj tako, kot želiš. Čas teče, kot teko zrnca v peščeni uri, včasih imaš občutek, da ti kar polzi med prsti. Kdo ve, koliko zrnc nam je odmerjeno, zato so taki trenutki toliko bolj dragoceni.

Dve leti je tega, kar smo se obrnili nad vstopnim skokom, spomin na turo pa živ, kot bi se zgodila nedavno. Tudi spomin na nelagoden občutek, ko sem se zazrl v globino s police nad skokom, je oživel vsakič, ko sem pomislil na tisti dan. Zato sem mentalni pripravi na turo tokrat posvetil več pozornosti. S pomočjo številnih fotografij, najdenih na spletu, sem vizualiziral vsa težja in bolj izpostavljena mesta od Portonata do vrha in jih nekajkrat "prehodil", da so mi postala dokaj domača. Nato sem moral počakati samo še na vreme in lepšega, kot sem dočakal danes, si ne bi mogel želeti.

Začel sem počasi, vedoč, da je pred menoj dolga in zahtevna pot. Sončno jutro je bilo presenetljivo toplo, vesel sem bil hladne sence gozda. Razmišljal sem o turi na Sernio in poskusu na Grauzario pred dvema letoma, o potepu na Monte Flop, katerega sva kmalu zatem opravila s princesko, se spomnil Lorette in Federica, ki sta skrbela za kočo Grauzaria. Navkljub zložnemu koraku mi je šla pot dobro izpod nog. Kmalu zatem, ko so se mi odprli razgledi na Val Aupo in gore nad njo, sem razločil streho koče v gozdu.

Tu so me prehiteli štirje možje, vsi s čeladami na nahrbtniku. Upam, da zavijejo proti koči, sem pomislil, želeč si samote na gori, a so zavili proti Portonatu, še preden se mi je misel utrnila do konca. Nič ne bo s samoto, sem si žalostno zamrmral v brado. Že res, da sem pričakoval, da v tako lepem vremenu na gori ne bom sam, a na gnečo nisem pomislil. Če smem tistim štirim pred menoj reči gneča... Sam sem zavil za njimi že nekaj nižje in se po bližnjici skozi rušje povzpel do poti, ki pripelje od koče oziroma razpotja pod njo. Tam sem skoraj ujel četverico pred menoj, prav začudeno so me pogledali, češ, od kod pa ta... Vzpon do Portonata je bil precej naporen, saj pot poteka po strmem žlebu, kjer se izgublja v skrotju, med skalami in balvani, višje tudi v sila sipkem melišču, kjer ne gre drugače kot dva koraka gor, enega dol... Pred meliščem je četverica skrenila desno, na Sentiero alpinistico Piero Nobile, ki pelje na Cimo dai Gjai. No, pa nas bo nekaj manj, sem zadovoljno ugotavljal, opazujoč mlajši par, ki je hitel za menoj. Vrh melišča sta me prehitela, od tam do Portonata ni bilo daleč in kmalu smo vsi počivali na škrbini.

Na kratko smo poklepetali o krasnem vremenu, o nadaljni poti na Grauzario in o okoliških vrheh, potem pa je mladenič navezal mladenko in zaplezal v steno. Varoval jo je vse do vrha zgornje police in ko je priplezala za njim, sta se izgubila za robom. Pospravil sem palice v nahrbtnik, se odžejal in razgledal, potem pa nadel čelado in tudi sam stopil do skoka, prek katerega vodi pot proti vrhu. Ozrl sem se po oprimkih in stopih, prijel za skalo, ki je bila prijetno topla, in se potegnil navzgor. Skok je bil hitro za menoj, kmalu sem stal na mestu, kjer sem pred dvema letoma dobil mehka kolena. Kot kaže, se mi je priprava na turo obrestovala, saj sem se v globino zazrl brez težav. Prav nič utesnjeno se nisem počutil na izpostavljeni polici, nasprotno, užival sem, da bolj ne bi mogel. Pazljivo sem sledil rdečim pikam, ki so kazale najlažjo smer v razbitem svetu. Po ozkih in izpostavljenih policah sem nadaljeval proti vrhu, vmes pa splezal prek nekaj bolj ali manj zahtevnih skokov. Pot, ki je vseskozi prečila v levo, me je pripeljala pod vršno pobočje in kmalu sem nad seboj zagledal kip matere božje in nekaj višje tudi križ na vrhu. Spreletelo me je, da se mi uresničuje ena velikih želja, da me od vrha, na katerega sem se pripravljal dve leti, loči samo še nekaj korakov. Od same sreče so se mi orosile oči, zato sem pri kipu malce postal, saj ne gre, da prideš objokan na vrh.

Mladi par se je že pripravljal na sestop, ko sem tudi sam sedel poleg križa k počitku. Čestitali smo si za turo, si zaželeli lep dan še naprej in že sem bil sam. Sam v svojem svetu, s spomini in željami ... Trenutek, za katerega bi želel, da se nikoli ne konča. Tako močno biti sam s seboj, kot sem v gorah, mi v dolini nikdar ne uspe, tudi samota je zgoraj drugačna.

Ko sem sedel poleg križa in razmišljal o marsičem, sem spoznal, da mi tura, na kateri sem, odpira vrata, ki sem jih že skoraj zaprl za seboj. Da lahko spet razmišljam o zahtevnejših vrheh, na katere sem si svojčas zelo želel in potem sčasoma na njih pozabil. Lahko bi premišljeval do večera in pozno v noč, pa ne bi vsega premislil, zato sem se počasi odpravil v dolino. Do vstopnega skoka mi je šla pot imenitno izpod nog, prek skoka pa sem se spustil po vrvi. Preden sem nadaljeval s sestopom, sem na Portonatu še malce posedel. Strm žleb, ki je sledil, je bil tudi navzdol grede naporen, vse do razpotja pod kočo sem moral paziti prav na vsak korak. Vedoč, da je koča odprta, sem se pomujal še do nje. Nekaj malega v breg mi je bilo sicer odveč, a je žeja zahtevala svoje. S prijaznim oskrbnikom sva izmenjala nekaj besed o turi, ki sem jo opravil, o tem, da bo koča zadnjič odprta konec prihodnjega tedna in seveda tudi o vremenu, za katerega je starejši mož odločno dejal, da bo mraz resda pritisnil, a snega zagotovo ne bo. "Iz tvojih ust v božja ušesa" sem si mislil, ko sva si segla v roke in se poslovila.

Čeravno je bilo do avta še kar nekaj poti, mi je minila kot prijeten sprehod. Tam sem sedel na klopco, nekaj časa lenobno ždel, v mislih še enkrat podoživel opravljeno pot, potem pa sila zadovoljen odpotoval domov.

-> fotografije Creta Grauzaria