Neskončno težko razumem neskončnost. Če sploh... Že mnogokrat sem vrh gore razmišljal takole: "Če grem na goro, ki jo opazujem, in potem z opazovane gore na naslednjo opazovano, in tako naprej in tako naprej, na koncu pridem na to, na kateri sem. Zemlja je pač okrogla in pridem naokoli. Torej moja pot ni bila neskončna, saj sem se vrnil na začetek, ki je hkrati konec". Potem namesto gora pomislim na vesolje. Planete izven našega osončja so odkrili in če so izven našega osončja, so verjetno tudi izven sosednjega. In tako naprej in tako naprej. V vesolju verjetno ne pridem naokoli, to je, nazaj sem. Se torej nekje zaletim v nekaj in je tam konec neskončnosti ali dejansko brez konca in kraja potujem iz osončja v osončje... Ne vem, dejansko si težko predstavljam nekaj brez določljivega začetka in konca...
Nekoč sem bral Rilkeja, po tistem, ko sem prehodil po njem poimenovano pot med Sesljanom in Devinom, in si zabeležil sledeče:
Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno.
Poskusi ljubiti vprašanja sama.
Ne išči zdaj odgovorov, ki jih ni moč dati,
ker bi jih ne zmogel živeti.
In stvar je v tem: živeti vse.
Živi vprašanja zdaj.
Morda boš potem zlagoma,
ne da bi opazil,
nekega daljnega dne zaživel odgovore.
Rainer Maria Rilke
Monte Tersadia je ena tistih gora, s katero sva se dolgo spogledovala, a ni in ni prišla na vrsto vse do danes. Še nekaj jih je, s katerimi se čakamo že vrsto let, in zna biti, da se s kakšno od njih ne bomo dočakali... Zagotovo zna biti.
Izhodišče sva imela na sedelcu Forcella Lius, ob cesti med Paularom in Ligosullom, od koder sva se tudi pripeljala. Večina se jih na hrib odpravi iz Rivalpa, sam pa razmišljam, da bi se na tisto pot odpravil pozimi, s turnimi smučmi.
Po cesti sva stopila navkreber v smeri Paulara in par ovinkov višje zavila desno, kmalu zatem levo in po kakih dvajsetih minutah prišla do začetka pešpoti, kjer sta dva moža pripravljala drva. Prijazno smo se pozdravili in ko sem povedal, kam sva namenjena, sta mi v smehu dejala, da je pot na Tersadio dolga, da hodiš in hodiš in še kar hodiš. Smerokaz je obetal tri ure vzpona, opisi na spletu tudi manj, kakor kateri, zato sem ta hodiš in hodiš in še kar hodiš vzel z rezervo in z nasmeškom odvrnil, da bova nekako že zmogla. Zaželeli smo si lep dan in nekaj minut kasneje sva bila s princesko spet sama. Da bova sama vso pot navzgor, zgoraj in vso pot navzdol si nisem mislil, saj se je obetal krasen dan.
Navkljub poskočnemu koraku se nisem in nisem mogel ogreti, čeravno sem bil topleje oblečen kot običajno. Ni kaj, jesen je tu in zima bo kmalu potrkala na duri, sem si mislil in brez besed sledil princeski, ki je urno drobila v breg. Pot je dolgo časa vodila po gozdu, zato razgledov nisva imela. Na neizrazitem sedelcu Sella Orteglas naju je smerokaz usmeril levo in čez približno četrt ure sva bila pod bivakom Bivacco Valuta. Najina pot se je nadaljevala pod njim, zato se do njega nisva sprehodila, ne gor grede, ne dol grede, enostavno se nama ni ljubilo.
Od tod dalje je pot postala razglednejša, lahko sem užival v razgledih na Monte Zoncolan in na okoliške vrhe, tudi na Arvenis in Tamai, s katerima se že poznamo. Smrekov gozd so zamenjali macesni in rušje, mulatjera je postala širša, v tišini in samoti sva jo drobila proti sedlu Sella Tersadia. Zamišljen, kot sem bil, sem skoraj spregledal velikega možica, ki naju je napotil v levo. Tod so se že videla vršna pobočja in plantaže gostega rušja pod njimi. Svet je tak, kot je recimo na Dimonu ali Paularu, zato sem takoj pomislil na zimo, sneg in smuko. Nad rušjem je pot zavila za rob, tam sem v trenutku pozabil na zimske radosti, saj sem pred seboj zagledal mogočni Monte Sernio in za njim ostenje Crete Grauzarie. S prvim se že poznava, a imava v dobrem še eno pot, ki se ji zlahka reče smer, druga pa mi je skrivnosti skoka nad sedlom Portonat, za katerega pravijo, da je najzahtevnejši del ture, že razkrila. Čemu se ne bi pred zimo še enkrat odpravil nanjo in spoznal še preostali del poti do vrha Crete Grauzarie, sem pomislil. Razmišljanja o smuki in poplezavanju so morala biti kar dolga, saj sem, čim sem se vrnil v sedaj, že zagledal kip matere božje pod vrhom Tersadie in velik križ nad njo. Če vzamem v ozir še obzidje, ki je tam, je vse skupaj videti skoraj kot svetišče. Vrh je malce višje, zato sva se pomujala še do tja, se tam temeljito razgledala, potem pa stopila nazaj in si znotraj obzidja privoščila dolg počitek.
Oblekel sem vse, kar sem imel s seboj, pa mi še vedno ni bilo kaj prida toplo. Še dobro, da vetra ni bilo kaj dosti in da sva imela zaradi zidu okoli naju prijetno zavetje. Snedla sva vsak svoje dobrote, se odžejala, posedela in poležala, naredila nekaj posnetkov za spomin, se razgledala še od tod, čeravno so bili razgledi istovetni tistim z vrha, potem pa počasi vzela pot pod noge in se odpravila v dolino.
Videti je bilo, da se vreme kvari, nekatere okoliške gore so se že skrivale za bolj ali manj gostimi oblaki. Do stika z markirano potjo blizu sedla Sella Tersadia sva skoraj pritekla, princeska je bila v svojem elementu in se ji je dogajalo, nadaljnji sestop pa je minil v prijetno zložnem tempu. Mož, ki sta zjutraj pripravljala drva pri cesti ni bilo več, je pa tam bila velika skladovnica drv, ki je zjutraj ni bilo. Tudi vreme je bilo precej drugačno, kot je bilo zjutraj in kot je bilo, ko sva se odpravila z vrha. Kazalo je na dež in še preden sva se vrnila do avta, je padlo nekaj kapelj. Dober "tajming" imava, sem rekel princeski, ki je že počivala v svojem boksu. Ona pa nič, zdolgočaseno je zazehala in se zleknila, kot je dolga in široka. Še dobro, da je boks dovolj velik.
Še preden sva se se pripeljala v Ligosullo, je pričelo rahlo deževati, v dolini pa se je pošteno ulilo. Vidiš, dežja pa napovedi niso obetale, sem dejal princeski. Ona pa nič, le kako bi, ko pa je zaspala, še preden sva se odpeljala proti domu.
-> fotografije Monte Tersadia
Ni komentarjev:
Objavite komentar