Vrtaško Sleme

Vinotok, sobota 19.10.2019

Sivo in vlažno jutro naju je pričakalo v Mojstrani. Obema se je poznal včerajšnji Jerebikovec, lenobno počasi  sva stopila po cesti do pešpoti in se po njej odpravila proti Slemenu.

Zložno sva se lotila strmine, nič manjše kot dan poprej. Zaradi vremena je bilo v gozdu temačno, z neba je rahlo pršilo, tišino je bilo tudi čutiti, ne samo slišati. Ni čudno, da sem pomislil na pravljice, v katerih se marsikaj zgodi v gozdu. Tudi Menartov Jesenski akvarel mi je prišel v misli, še najbolj njegova zadnja kitica, ki je pogosta spremljevalka mojih premišljevanj. 

Megla je siv, svilen,
počasi vpijajoč papir,
ki nanj večer
z brezbrižnostjo narisal je jesen.

Svežina. Hlad. Sadovi so na tleh;
in ptice za gorami;
semena v zemlji ... Po poteh
korak tišino drami.

In vse, kar je bilo,
se zdi,
da znova bo;
in vse, kar bo,
se zdi,
kot da je že bilo.

Janez Menart

Tako prijetnega tempa princeska že dolgo ni ubrala. Živahno in brez ustavljanj je drobila po strmi poti navkreber, precej  počasneje kot dan poprej, a še zdaleč ne počasi. Poskušal sem se spomniti podrobnosti mojega zadnjega vzpona na Sleme, pa ni in ni šlo. Le tega sem se spomnil, da je bilo od planine navzgor veliko snega in da še danes ne vem, ali smo tistega dne prišli na Vrtaški vrh ali na njemu bližnji kucelj, na Sleme sem prepričan, da nismo. Ni kaj, veliko poti pomeni veliko spominov in če le ti niso shranjeni še kje drugje kot v malih sivih celicah, čas naredi svoje... Počasi se je strmina unesla in ko sva opravila z nekaj bolj položnimi deli poti, sem se skoraj zdrznil. Nedaleč pred seboj sem zagledal plot, ki je poleti zaprt in se takrat za njim pase živina. Kar verjeti nisem mogel, da sva že tu, toliko manj, ko mi je ura pokazala, da sva do tod potrebovala samo poldrugo uro hoje. Pohvalil sem princesko, češ, tudi počasi se daleč pride, pa še zdaleč nisva bila počasna, jo nagradil z briketkom oziroma dvema, potem pa sva stopila naprej proti bližnji planini. Tam sem si obetal krajši počitek, nekaj pijače bi se prileglo, tudi grižljaj ali dva, a je šla princeska mimo stanu, kot da ga ni. Jaz pa za njo, kaj bi drugega.

Nad planino naju je smerokaz usmeril levo v gozd in ko sva prišla skozenj do travnikov, se je začelo nad nama svetlikati. Prvič danes sem uzrl gore onstran doline in čutil nekaj toplote z neba. Ves vesel sem namignil princeski, da se zna vreme obrniti na lepše in da znava z vrha imeti nekaj razgledov. Mar bi bil tiho... Ni minilo deset minut, da je spet pričelo pršiti z neba, in še preden sem zmogel zagodrnjati, češ kaj je zdaj to, je že deževalo. Z vremenom ni dobro češenj zobati, sploh če je slabo, zato sem si nadel vetrovko in kapo, princesko pa malce stisnil v naročje, da se je pogrela. Pri kalu, kjer se desno odcepi pot na Vrtaški vrh in se je najina nadaljevala navzgor med rušje, je bilo vreme že takšno, da si ne bi imel kaj očitati, če bi se obrnila in sestopila v dolino. A je princeska tako strumno hitela v breg, da sem vremenske pogoje odmislil, razglede z vrha seveda tudi, in ji sledil. Pa naj bo še ena kondicijska tura kot je bila včeraj, sem se potolažil, čeravno mi ni bilo hudega in tolažbe nisem bil potreben. Med rušjem sva nadaljevala s potepom, ob poti je bilo vse več zlatorumenih macesnov. Kako lepi bi šele bili, če bi sijalo sonce, sem pomislil. No, saj bodo takšni še kar nekaj časa in tudi sonce bo posijalo, sem zaključil misel.

Malce pod grebenom nama jo je zagodla megla, zato sem si moral pomagati z navigacijo na telefonu, da sva zmogla nanj, tam pa se je megla malce dvignila in do vrha sva našla brez težav. Dež se je vmes okrepil, zato sva se zgoraj zamudila samo toliko, da sem naredil nekaj posnetkov, potem pa hitro stopila nazaj. Na mestu, kjer sva prišla na greben, sva se odpravila še proti Votlemu Slemenu. Vidljivost je bila slaba, komaj opazna stezica naju je vodila pod, nad in skozi rušje, hlače sem imel povsem premočene. Če jih ne bi vsake toliko ožel, bi mi pričelo curljati v čevlje. Dvakrat sva stopila na greben, misleč da sva na vrhu, pa temu ni bilo tako, tretjič pa sva le prišla do večjega možica. To je to, sem si mislil, na vrhu sva. Tako kot na Vrtaškem sem tudi tod naredil nekaj posnetkov in že sva se obrnila nazaj. (Doma sem pogledal sled, ki jo je zabeležil navigacijski program in videl, da sva pravi vrh zgrešila za borih nekaj metrov. Torej ga imava še v dobrem.)

Čim sva prišla na že znano pot, je princeska pospešila, da sem jo komaj dohajal. Kot da bi vedela, da bo šla pot sedaj samo še navzdol. Do planine sva skoraj pritekla, tam sem našel zavetrn kotiček, kjer sva končno sedla k počitku. Princesko sem zavil v svoj flis, da se je posušila in pogrela, med tem, ko se je crkljala v mojem naročju, sva se tudi okrepčala, potem pa je sledil še grande finale, to je zadnji del sestopa. Navzdol grede ni bilo nič manj strmo, kot je bilo navzgor, le da sva sedaj zavirala, namesto pospeševala. Tam, kjer je bilo listje na debelo nastlano, sva se dričala kot po melišču, tam, kjer so bile spolzke skale, sva šla sila previdno, kar je bilo ostalega pa sva prehodila malo tako in malo drugače. Mokra in blatna, a s prešernim nasmeškom na licu, sva dobesedno padla na asfalt v dolini in tam prestrašila mlajše dekle, ki je prišlo po cesti. Kaj je ne bi, saj v takšnem vremenu res ne gre pričakovati, da se bo kdo potepal po gorah.

Pogosto razmišljanjem med potepom piko na i pritisnem v avtu, na poti domov. Tudi danes sem jo in sicer z zanimivim zaključkom: "Konec bo, ko mene več ne bo."

-> fotografije Vrtaško Sleme