torek, 31. december 2013

Po sonce na Jakoba

Ljudje rode se in svoj bežni čas žele čim bolj popolno preživeti, 
zato se najdejo, kot ti in jaz, zato so srečni, če jim mesec sveti.

                                            ( Janez Menart )

Ko enkrat spoznaš, da je samota najlepša v dvoje in da se je potepati najprijetneje v troje, se sam stežka odpraviš zdoma. 


Sobotno jutro je bilo sivo in mokro, kot že mnogo juter poprej.
Če ne bi vedel, da ni treba ne daleč, ne visoko, da te obsije sonce, bi s princesko kar doma ostala. 



Čeravno je Sveti Jakob nad Preddvorom vzpetina, tako Wikipedija, nama je uspelo opraviti krožno turo. Gor po peš poti in dol po gozdni cesti, ker je bilo na poti preveč blata. Vreme je bilo krasno, sonce je sijalo in grelo, kot bi bili na začetku pomladi in ne na začetku zime. S pomočjo telefona smo bili pri cerkvici nekaj časa skupaj vsi trije, potem pa sva s princesko počasi sestopila v sivi vsakdan.


Na poti domov sem se zavedel, da mineva zadnja letošnja sobota in da je za nama zadnja letošnja tura.

sreda, 25. december 2013

Mali Karman - Monte Cuarnan

Nekoč se bom ustavil v neki pravljični pokrajini malo dalj, kot le bežen trenutek.
In naslednjič bom morda v neki drugi ostal za vedno  . . . 

                                              ( Jani Kokalj , Trenutki )

Predpreteklo soboto, ko je bilo skoraj vse skoraj, se nisva pustila kaj dosti motiti in dan je bil, navkljub mnogim skoraj, imeniten.

Preteklo soboto, ko ni bilo skoraj nič skoraj, se nisva pustila kaj dosti motiti in dan je bil, zaradi skoraj brez skoraj, imeniten. 

Špica v Sedelcih, najin Mavrinc,  je bila, kdo bi si mislil, edini domači hrib, katerega sva obiskala v minulega pol leta. Ostali vršaci, na katere sva se povzpela in doline, po katerih sva se potepala, so bili severno ali zahodno od naših krajev in pogosto ne najbližje domu. In ni jih bilo malo.


Mali Karman je je lahko sprehod, če začneš na sedlu Predol in je lahko poštena tura, če začneš povsem spodaj, v Huminu. 


Mi smo začeli nekje vmes, v Joufu ( Borgo Jouf, Iouf ) in sledili številki sedemstošestnajst navzgor in sedemstopetnajst navzdol. Pot navzgor je bila pred dvema letoma zaradi podora zaprta, sedaj pa je lepo urejena in na novo označena. Vreme je bilo prijetnejše, kot so obetali, saj ni padla niti kaplja dežja, meja oblačnosti pa je bila nad našim vrhom, tako da smo imeli celo nekaj malega razgledov. 




Po turi sva si v enem Borgu nižje, v Bulonsu, privoščila imenitne torteline. Po svoje, na svojem. Nato pa smo se zapeljali v ljubo nama Gemono, Humin, ki nama je, tako kot Furlanija sama, že pošteno zlezel pod kožo. Večerno nočni sprehod po mestecu, vzpon na grad, kjer je bil pogled na praznično osvetljeno mestece prava paša za očke in tortica s kapučinom, so bili imeniten zaključek imenitnega dne.


Čarobne vasice, manj znani hribi, odmaknjene doline, prijazni in topli ljudje . . . so že toliko najini, da si rečemo Mandi, ko se odpravimo domov.

nedelja, 15. december 2013

Skoraj - hribi malce drugače

Nikdar v življenju ne hitet, bohvari 
pogrešnost prou vse, kar je lepga, pokvari.
Lepe reči morš guštirat na lahno,
da nebeš usahnu, še prej ko boš zdahnu,
da nebeš usahnu, še prej ku bo cajt.

                                                  ( Iztok Mlakar )

Skoraj uro prezgodaj sem odšel zdoma.
Zato sva se dlje pričakovala. 

Skoraj uro prepozno sva prispela pod hrib.
Zato sva vzpon prestavila v naslednjo pomlad.

Skoraj samo enkrat sem želel biti pametnejši od navigacije.
Zato sva prispela na sam vrh pozimi zaprtega prelaza, žal z napačne strani.

Zaradi teh treh skoraj in zaradi nas treh, dogodivščin željnih, smo skoraj . . . pravzaprav nismo. To je, nismo niti skoraj obupali.

Mimogrede sva spremenila načrte, se odločila za izlet namesto za turo, se namenila potovati malce dlje, namesto malce višje in dan zaključiti z večernim sprehodom drugje, kot sva sprva želela.


Z avtom smo se vozili po vasicah, kjer so bile uličice tako ozke, da sem skoraj moral zložiti stranska ogledala, da smo zmogli skozi. Sprehajali smo se ob jezeru, ki je bilo nedoločljive zeleno modre barve, v katerem so plavale goske in so plavali labodi. Zapeljali smo se visoko v gore, kjer smo se sprehajali po znanem smučarskem kraju in kjer sva si privoščila slastno pito ob skodelici omamno črne.


Vozili smo se po dolinah in vaseh, prek gorskih prelazov in skozi dolge predore in kar med potovanjem samim sva delala načrte za prihodnje obiske tistih čudovitih krajev. Potepali smo se po Furlaniji in Benečiji, pod in med furlanskimi Dolomiti, si privoščili skok do Piancavalla, dan pa zaključili z večernim sprehodom po Ogleju (Aquileia).


Koncem dneva sva ugotovila, da ni bilo skoraj, temveč povsem.

sreda, 11. december 2013

Špica v Sedelcih (Mavrinc)

Če hočeš videti, kako lep je ta svet, ga moraš gledati s srcem.

                                                  ( jaz )

Vsaka gorniška tura je svojevrsten spomin, četudi je gora hrib in četudi je tura izlet.
Že res, da se najdejo tudi manj lepi spomini, a je lepih zagotovo več in med lepimi je nekaj še prav posebno lepih in so zato še posebej dragoceni.



Spomladanska tura na Mavrinc, takrat še nisva vedela za starodavno ime Špica v Sedelcih, je bila najina prva pot, najin prvi vrh, najin prvi spomin. Nad okoliškimi vršaci so se zibali temni oblaki, na naju pa je skozi oblake sijalo sonce in nama namesto konfetov namenilo nekaj zrnc sodre. 


Med poletjem sva si zaželela, da se še pred koncem leta ponovno povzpneva tja gor in obudiva spomin na vse lepo, doživeto tistega dne in minulo soboto sva si željo tudi izpolnila. 



Začeli smo precej nizko, blizu drugega ovinka, tako da se je v višino in dolžino zagotovo nabralo dovolj, da rečemo turi tura in ne izlet. In bilo je dovolj mrzlo in dovolj snega, da smemo turi reči zimska. Konec koncev je bila tudi princeska zimsko napravljena. 



Kadilo se je iz skodelice, ko sva srkala vroč čaj na vrhu in drgetala sva od mraza, kadar sva se ustavila in objeta poslušala tišino, kako nama šepeta. Pomnenje najinega prvega spomina je bilo čudovito, tako zelo, da se bova na taisto Špico zagotovo vračala, obujat spomine, ki sledijo . . . . . . 



Ko je minil, ta krasen dan, je dragocen spomin postal.


petek, 6. december 2013

Lepi Vršič - Cima Bella - Schönwipfel ( turni smuk )

Moj življenjski sen je večni boj za notranji mir in srečo,
prežet z ljubeznijo, ki je ustvarila svet.

                                           ( Tomaž Humar )

Včasih mi je bilo dovolj, če sem se na hrib ali goro povzpel dvakrat. Enkrat poleti in enkrat pozimi. Potem pa sem se pričel na ene vračati, ker mi je bilo na njih prijetno, na druge, ker so mi v danem trenutku nudili tisto, kar mi takrat drugi nismo mogli in na tretje zato, ker je pač tako naneslo.


Lepi Vršič je eden od tistih, na katere se vračam in se bom vračal. Zna biti, da je prstov na obeh rokah premalo, da bi preštel, kolikokrat sem stal na njem, pa ga v kopnem še nisem obiskal.



Ker je ob koncih tedna na njem precej gneče, sva ga z Vinkom obiskala med tednom in bila, skoraj da ni za verjeti, na vrhu povsem sama. Prvič sama na vrhu, prvič brez vetra zgoraj in prvič po drugi poti opravljen vzpon. Razgledi so bili zaradi krasne kombinacije sonca in koprenaste oblačnosti še posebej zanimivi, en prav posebno moder pas jasnine se je naredil med gorami in nebom.




Smuka je bila čudovito naporna. Čudovita zaradi dobrih snežnih razmer in naporna zaradi pomanjkanja smukaške kondicije. Pač, prvič na snegu to sezono, nekje od tretjič ali četrtič dalje zna biti precej lažje.