Štanjel

Prosinec, nedelja 30.1.2022

Ne enkrat sem že pisal o začetkih in koncih, tudi o tem, da včasih čas med začetkom in koncem določenega obdobja jemljem kot eno od življenj v življenju, ki ga živim. Tako bogata so bila namreč določena obdobja, zaradi ljudi, doživetij v tistem času in še marsičesa, da je bilo vsega dovolj za eno ne povsem običajno in ne prav kratko življenje...

Tudi današnji Štanjel je bil po svoje tako začetek kot konec, tisto vmes pa bi bilo najbolje prepustiti pozabi.

Princeska je zadnje čase med sprehodi bolj živahna, sploh popoldan, ko postane prijetno toplo. Zato sem se odločil, da se odpraviva v toplejše kraje in tam opraviva sprehod, po dolžini podoben živalskemu vrtu. Na Štanjel sem mislil že lani, ko sva obiskala Lipico, zato izbira kam na potep ni bila težka. Doma sva počakala, da je jutranji mraz popustil, potem pa smuknila na Primorsko.

Avto sva pustila na železniški postaji in se mimo osnovne šole sprehodila do starega jedra Štanjela. Po Fabianijevi poti sva se sprehodila do istoimenskega vrta, se tam malce nastavila soncu in se razgledala, potem pa nadaljevala v samo vasico. TIC je bil odprt, kar sem izkoristil za nakup medu, dobil sem tudi nekaj zemljevidov z vrisanimi kolesarskimi in peš potmi, zatem pa je princeska v mojem naročju zmogla vzpon na Gledanico, razgledni griček nad naseljem. Po ravnem še kar gre, počasi in previdno, v breg pač ne, zato s tem z veseljem opravi v mojem naročju. Tako kot v Fabianijevem vrtu sva tudi na Gledanici malce počila, dan je bil sončen in topel, martinčkanje je prijalo obema. Sledil je "sestop" po drugi poti, potem sva šla še enkrat čez vrt in še enkrat mimo šole in že sva bila pri avtu. 

Del popoldanskega počitka je princeska opravila že v avtu, na poti domov, speča v svojem boksu. Drugi del taistega prijetnega opravila sva opravila skupaj doma, raztegnjena na kavču, ki je bil skoraj premajhen za oba.

Brkini (kolesarjenje)

Prosinec, nedelja 2.1.2022

Toplo in sončno vreme me je še enkrat napotilo na Primorsko. Med podaljšanim prazničnim koncem tedna sem računal na kolesarjenje in turno smuko, a me je branje turnosmučarskih forumov navedlo, da lahko na smuko zlahka pozabim.

Na Brkine sem večkrat pomislil že lani, a niso prišli na vrsto. Po svoje kar prav, saj sem tako nekajkrat spremenil itinerar potepa. Končna verzija, če smem tako napisati, ta, katero sem danes prevozil, je bila kar posrečena. Po eni strani gor, po drugi strani dol, vmes pa dolgo sleme Brkinov, zanimive vasice, prijazni domačini in na koncu še nekaj makadama in razdrapan kolovoz. Upoštevajoč vreme in samoto, brez katere na mojih potepanjih ne gre, res krasen dan.

Začel sem v Markovščini in v Gradišču pri Materiji zavil proti Ritomečam. Na glavni cesti je bilo precej prometa, prav oddahnil sem si, ko sem zavil z nje. Po krajšem spustu se je pričel vzpon. Zložno sem pritiskal na pedala po kar strmem klancu skozi gozd in kmalu zmogel do Brezovega Brda. Tam me je z zamolklim laježem pozdravilo nekaj psov, verjetno se ob tem času mimo ne pripelje kaj dosti kolesarjev. Tudi mačk je bilo kar precej pred hišami, lenobno so se nastavljale soncu, prav nič me niso imele za mar. Nad vasjo sem srečal čredo konj, tudi žrebiček je bil med njimi, ki se je pasla za ogrado ob cesti. Nerad se ustavljam med pehanjem v breg, a mi tokrat drugega ni preostalo. Konjiček je s takim veseljem pritekel do ograje, da sem moral stopiti bližje in ga pobožati. Do slemena ni bilo daleč, tam se je klanec končal, do Tater je cesta blago valovila, kolesarjenje po razglednem slemenu je bilo čudovito. V Tatrah sem srečal domačina, starejšega moža, s katerim sva si voščila in prijetno poklepetala. O divjadi, za katero je mož dejal, da jo je res veliko in da povzroča precejšnjo škodo na polju in drobnici. Medved, volk in šakal se pogosto klatijo po teh krajih, še več pa je divjih svinj. In o sadju, o jabolkih in češpljah, po katerih slovijo Brkini. V nadaljevanju potepa sem skozi Mrše prišel v Artviže, kjer sem zavil nad vasico in se pomujal do cerkvice Svetega Socerba. Najvišja točka Brkinov je imeniten razglednik, čeravno je okoli cerkve kar nekaj drevja. Po počitku in malici sem spet sedel na kolo in nadaljeval s potepom. Skozi Gradiščico sem se spustil do cerkvice Svetega Duha, navzdol je letelo, da je bilo veselje, nekaj naprej pa zavil na gozdno cesto. Grob makadam je zahteval previdnejšo vožnjo, še počasneje pa je šlo nekaj za tem, ko sem zavil na traktorski kolovoz. Nazaj na asfalt sem prišel blizu Slivja, tam sem malce zabluzil in in naredil dodaten kilometer v breg, pravzaprav dva, ker sem moral po taisti cesti še nazaj. Do Markovščine ni bilo daleč, hitro sem bil pri cerkvi, od tam do avta pa je bila samo še malenkost.

-> posnetek prevožene poti