Possagno (Antonio Canova-rojstna hiša, muzej in atelje-gypsoteca)

Mali traven, nedelja 30.4.2023

Tako kot včeraj, sem tudi danes spremenil počitniške načrte. V kraju, kjer počitnikujem, enkrat letno poteka prireditev Palio di Romano in sicer zadnji vikend v aprilu ali v začetku maja, če je konec aprila slabo vreme. Kot kaže imam srečo in sem prihajam na obisk ob pravem času, lani jeseni na razstavo kiparja Canove, sedaj na Palio in razstavo o slikarski družini Bassano v mestnem muzeju Bassano del Grappa, jeseni pa se že veselim obiska razstave priznane ameriške fotografinje Dorothee Lange.

V Romanu d'Ezzelino in okoliških zaselkih pripravijo nekaj prizorišč (angoli rustici), kjer predstavijo kmečka dela in običaje, stare sto in več let. Rokodelske obrti, čebelarstvo, vinarstvo in še marsikaj, mnogo tega, kar se počne še danes, a povsem drugače in z drugačnimi pripomočki. Elena mi je namignila, da se je na prireditev smiselno odpraviti s kolesom, ker je kraj kar velik in razdalje med prizorišči ne prav majhne. Imela je prav, slabe tri ure sem potreboval za ogled, proti koncu se je nabralo že veliko obiskovalcev. Videno mi je bilo precej domače, vrnilo me je v čas otroštva, ko sem marsikaj videnega tudi sam počel ali pri tem pomagal pri stari mami v Beli Krajini in nekaj manj pri sorodnikih na Štajerskem in Primorskem. Prijetni spomini, zelo, žal že davno tega, da se vse redkeje spomnim nanje...

Po ogledu sem zamenjal bicikel z avtom in se odpeljal v Possagno, rojstni kraj Antonia Canove, kjer sta v njegovi hiši muzej in atelje oziroma gypsoteca. Že lani, po ogledu razstave njegovih del v Bassanu del Grappa, sem se želel odpraviti sem, a mi je zmanjkalo časa. Morda celo bolj prav tako, saj sem danes užival v ogledu skic in maket za dela, ki sem si jih ogledal lani jeseni. Imel sem srečo, obiskovalcev je bilo malo, zlahka mi je uspevalo biti sam v dvorani in uživati med ogledovanjem razstavnih eksponatov. Vmes sem šel na vrt, malce posedet in uživat krasen pomladni dan, potem pa nadaljeval z ogledom. Po ogledu sem v trgovinici s spominki, kjer sem kupil par stvari, prijetno poklepetal z mlajšim dekletom. O tem, kako mi je bilo všeč videno in o razstavi, ki sem si jo ogledal lani. Omenil sem ji, da se vrnem jeseni, da že imam načrt, kaj vse si nameravam ogledati takrat. Prijetno me je presenetila, ko mi je dala nekakšen "kupon", s katerim imam v nekaj galerijah in muzejih vse do prvega maja prihodnjega leta izdaten popust pri nakupu vstopnic. Kar malce v zadregi sem se ji zahvalil, ji zaželel lep dan in stopil čez cesto, v kavarnico na kofe in limonado. Vreme se je tekom mojega ogleda precej poslabšalo, še preden sem sedel v avto je padlo nekaj kapelj dežja, na poti domov pa me je spremljala nevihta z glasnim grmenjem. Zvečer sem si privoščil scrocchiarello in kozarček rdečega, slastna mandljevo sladoledna sladica je bila imeniten zaključek večerje.

-> povezava na spletno stran muzeja

Marostica

Mali traven, sobota 29.4.2023

Lani sem zadnje dneve oktobra in prvi dan novembra preživel v Romano d'Ezzelino, recimo, da sem imel krompirjeve počitnice. Vreme je bilo prekrasno, pozno poletje, vse dneve v kratkih rokavih, večji del dneva. Zaradi prometne gneče sem se odpovedal kolesarskemu vzponu na Monte Grappo oziroma poskusu vzpona, kdo ve, ali bi pribrcal do vrha, saj sem bil manj pripravljen kot letos. Sem pa opravil nekaj čudovitih kolesarskih potepov, kar dolgih, v zaledju Vicenze in v krajinskem parku Colli Euganei. Kolesarjenju sem dodal kulturo in zgodovino, med drugim sem si ogledal imenitno razstavo kiparja Antonia Canove in mestece Bassano del Grappa, tudi kulinarično razvajanje z obiskom nekaj odličnih restavracij ni izostalo. Še preden sem odpotoval domov sem vedel, da se bom v te kraje vrnil, morebiti celo vračal. In res, pol leta kasneje sem spet tu.

Po zajtrku sem se odpravil v bližnjo Marostico. Utrujen vsled kolesarskega vzpona na Monte Grappo, sem se tja odpeljal z avtom, namesto s kolesom, tudi za ogled mesteca in zanimivosti sem si vzel nekaj manj časa, kot sem sprva načrtoval. Vremenski obeti so se iz dneva v dan spreminjali na lepše in temu primerno sem prilagajal svoje počitniške načrte. Parkiral sem zgoraj, ob obzidju, za katerim je "centro storico", parkirišče je bilo skoraj prazno in presenetljivo poceni. Evro in pol sem plačal za pet ur parkiranja, malenkost za tako znano mestece, tudi zato, ker sem imel do središča samo pet minutni sprehod. Zjutraj sem med zajtrkom naredil itinerar današnjega dne, upoštevajoč počutje in vremenske obete, nenazadnje tudi to, da se vrnem jeseni med krompirjevimi počitnicami. Zato sem se danes namenil ogledati Castello Inferiore in Piazzo Castello, se zatem sprehoditi po mestnih ulicah, za konec pa posedeti na trgu in se prepustiti trenutku ob macchiattu in osvežilni pijači.

V spodnjem gradu, Castello Inferirore, sem prijetno poklepetal z gospo, ki prodaja vstopnice, pritrdila mi je, da bi za ogled še zgornjega, Castello Superiore, vključno z vzponom ob obzidju, potreboval vsaj dodatno uro in pol časa, raje več. Utrujen vsled včerajšnjega kolesarskega vzpona in zavedajoč se, da si za take sorte razvajanj rad vzamem čas, sem ogled zgornjega gradu prestavil na jesen. Spomin na lansko jesen je še kako živ; mislil sem, da bom za ogled razstave kiparja Canove potreboval okoli dve uri, morda manj, pa me je tako prevzela, da sem z ogledom zaključil šele po dobrih štirih. Tudi danes bi bilo podobno, zagotovo, vrh vsega bi moral danes pošteno stopiti v breg in potem po drugi strani sestopiti. Gospe sem se zahvalil za informacije in stopil na grajsko dvorišče, kjer sem si vzel nekaj minut, da sem preletel prospekt in se tako pripravil na ogled. V gradu samem sem si ogledal zanimivi zbirki orožja in oblačil iz srednjeveških časov, sobane in seveda grajski stolp in obzidje. Težko si je predstavljati življenje v tistih časih, toliko bolj, če si bil običajen človek, ne del gosposke. Garanje za vsakdanji kruh, delo ob petkih in svetkih, življenje po cerkvenih postavah. Skrb za deco, ki je bila običajno številčna. Če si bil med premožnejšimi, ti verjetno ni manjkalo kaj dosti. Palača tu, lovska hiša tam, konji in kočije za potovanja in še marsikaj, tistemu času lastno. Nekaj zaposlenih, ki so skrbeli za posestvo, na katerem so delali tlačani, lovski in gozdni nadzornik, za ženo in deco pomočnice, če žena ni bila dovolj, še ljubica ali dve. 

Razgledi s stolpa in obzidja so bili čudoviti, če si v gorah med razgledovanji zaželim drugih vršacev, sem tokrat razmišljal predvsem o kolesarskih potepanjih po beneški nižini in predalpah. Po ogledu sem gospo, s katero sva prej prijetno poklepetala, povprašal kje je pošta in se zatem tja odpravil po razglednice in znamke. Navado imam, da med vsakimi počitnicami nekaj njim pošljem razglednico s pozdravi, nikoli jih ni več, kot je prstov na eni roki. Tistih nekaj, s katerimi se slišimo, vidimo in se imamo ves čas, četudi med posameznimi se slišimo, vidimo in se imamo, preteče veliko časa. Ko sem opravil na pošti, sem se sprehodil po mestecu, vreme je bilo kot nalašč za sprehajanje, zatem pa sem na glavnem trgu, kjer je velika šahovnica in vsako sodo leto drugi teden v septembru potekajo šahovske igre z živimi figurami, torej ljudmi v vlogi šahovskih figur, našel prosto mizo in si privoščil kofe in limonado. Kar težko je bilo najti mizo na sončku, tekom dne se je nabralo precej turistov, marsikateri je imel enake namere, kot sem jih imel sam. Med srebanjem kave in sladkanjem z limonado sem napisal razglednice, se spominjal, načrtoval in se razgledoval. Skratka užival trenutke in se imel fino fajn. 

Zvečer sem se odpravil v gostilno Bar Trattoria Tre Ponti v bližnji kraj Rosa in si tam privoščil odlično večerjo. Trattoria je precej priljubljena, med drugim jo priporoča tudi Tripadvisor, dogaja se, da te zvečer brez rezervacije ne spustijo noter. Zame je poskrbela Elena, tako kot lani jeseni, dan prej sem ji povedal kaj bi si rad privoščil prihodnji večer, ona pa je predlagala kam in poskrbela za rezervacijo. Angus steak s prilogo, kozarec rdečega in ananas s pistacijevim sladoledom za povrh. Je teknilo, kaj ne bi, imeniten zaključek krasnega dne.