Še en kolesarski potep, namenjen predvsem vzdrževanju kondicije in nabiranju kolesarske kilometrine.
Začel sem pred železniško postajo v Sežani in se odpeljal proti Lipici. Kratek postanek za spomine, mimobežen pogled na lipicance, ki so se hranili za ogrado, in že sem nadaljeval s kolesarjenjem. Lokve so bile moj naslednji cilj, cesta mi je bila domača, saj sem jo prevozil po kolesarskem vzponu na Kokoš. Če sem takrat v vasi zavil na makadam, po katerem sem nadaljeval proti Matavunu, mojemu takratnemu izhodišču, sem danes nadaljeval po glavni cesti v smeri Divače. Oblačno in hladno vreme ni bilo kaj prida naklonjenu poganjanju pedal, k sreči vsaj burje ni bilo, kot je bila pred slabim tednom dni. Tako kot med peš potepanji po gorah, tudi med kolesarjenjem, kjerkoli že poganjam pedala, najdem dovolj časa za premišljevanja o tem in onem, seveda tudi za spomine in želje. Tokrat sem obujal spomine na potepanja s princesko, dvakrat sva bila na Kokoški, in na enega najinih zadnjih potepov, ki sva ga udejanila v Lipici. Tudi na moj kolesarski vzpon na Kokoš, ki ni bil kar tako. Navkljub Garminu sem nekajkrat zavil narobe, ali sta si bili dve cesti preblizu ena za drugo, ali se meni ni zdelo prav, čeprav je bilo. Nič takšnega, malo sem šel nazaj in se jezil sam nase, ter nadaljeval kot se gre. Mimo Škocjanskih jam je letelo, potem pa me je čakal edini resnejši vzpon na začrtani poti. Dobrodošel za nabiranje kondicije in odveč hkrati, ker se je bilo treba pač potruditi, da sem ga zmogel. Počutje med kolesarjenjem je bilo na moč podobno vremenu; vreme sivo in mračno, počutje ravnodušno, daleč od tega, da bi kolikor toliko užival v tem, kar počnem. Pride tak dan, tudi v gorah se jih najde. V Povirju sem zavil na makadam, za popestritev in da se malo umaknem z glavnih cest. Tu sem si na samem privoščil krajši počitek, čeravno nisem bil kaj dosti utrujen, lačen pa sploh nič. Par požirkov in že sem bil nazaj na biciklu. Do Divače ni bilo več daleč, od tam do Sežane oziroma konca potepa takisto. Po eni strani precej zadovoljen, ker mi je uspelo zjutraj dvigniti rit s kavča in se odpraviti zdoma, po drugi pa nekako prazen, saj je bil dan siv, razpoloženje podobno, kakšnega presežka, ki bi ostal v trajnem spominu, danes ni bilo. Morda preblisk, da je bilo današnje kolesarjenje predpredzadnji kamenček v mozaiku, ki ga sestavljam od lanske jeseni, da bom predzadnjega dodal prihodnji teden, potem pa upal, da se konec aprila sestavi v celoto. Kaj, kje in kako, o tem pa potem...
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar