Marostica

Mali traven, sobota 29.4.2023

Lani sem zadnje dneve oktobra in prvi dan novembra preživel v Romano d'Ezzelino, recimo, da sem imel krompirjeve počitnice. Vreme je bilo prekrasno, pozno poletje, vse dneve v kratkih rokavih, večji del dneva. Zaradi prometne gneče sem se odpovedal kolesarskemu vzponu na Monte Grappo oziroma poskusu vzpona, kdo ve, ali bi pribrcal do vrha, saj sem bil manj pripravljen kot letos. Sem pa opravil nekaj čudovitih kolesarskih potepov, kar dolgih, v zaledju Vicenze in v krajinskem parku Colli Euganei. Kolesarjenju sem dodal kulturo in zgodovino, med drugim sem si ogledal imenitno razstavo kiparja Antonia Canove in mestece Bassano del Grappa, tudi kulinarično razvajanje z obiskom nekaj odličnih restavracij ni izostalo. Še preden sem odpotoval domov sem vedel, da se bom v te kraje vrnil, morebiti celo vračal. In res, pol leta kasneje sem spet tu.

Po zajtrku sem se odpravil v bližnjo Marostico. Utrujen vsled kolesarskega vzpona na Monte Grappo, sem se tja odpeljal z avtom, namesto s kolesom, tudi za ogled mesteca in zanimivosti sem si vzel nekaj manj časa, kot sem sprva načrtoval. Vremenski obeti so se iz dneva v dan spreminjali na lepše in temu primerno sem prilagajal svoje počitniške načrte. Parkiral sem zgoraj, ob obzidju, za katerim je "centro storico", parkirišče je bilo skoraj prazno in presenetljivo poceni. Evro in pol sem plačal za pet ur parkiranja, malenkost za tako znano mestece, tudi zato, ker sem imel do središča samo pet minutni sprehod. Zjutraj sem med zajtrkom naredil itinerar današnjega dne, upoštevajoč počutje in vremenske obete, nenazadnje tudi to, da se vrnem jeseni med krompirjevimi počitnicami. Zato sem se danes namenil ogledati Castello Inferiore in Piazzo Castello, se zatem sprehoditi po mestnih ulicah, za konec pa posedeti na trgu in se prepustiti trenutku ob macchiattu in osvežilni pijači.

V spodnjem gradu, Castello Inferirore, sem prijetno poklepetal z gospo, ki prodaja vstopnice, pritrdila mi je, da bi za ogled še zgornjega, Castello Superiore, vključno z vzponom ob obzidju, potreboval vsaj dodatno uro in pol časa, raje več. Utrujen vsled včerajšnjega kolesarskega vzpona in zavedajoč se, da si za take sorte razvajanj rad vzamem čas, sem ogled zgornjega gradu prestavil na jesen. Spomin na lansko jesen je še kako živ; mislil sem, da bom za ogled razstave kiparja Canove potreboval okoli dve uri, morda manj, pa me je tako prevzela, da sem z ogledom zaključil šele po dobrih štirih. Tudi danes bi bilo podobno, zagotovo, vrh vsega bi moral danes pošteno stopiti v breg in potem po drugi strani sestopiti. Gospe sem se zahvalil za informacije in stopil na grajsko dvorišče, kjer sem si vzel nekaj minut, da sem preletel prospekt in se tako pripravil na ogled. V gradu samem sem si ogledal zanimivi zbirki orožja in oblačil iz srednjeveških časov, sobane in seveda grajski stolp in obzidje. Težko si je predstavljati življenje v tistih časih, toliko bolj, če si bil običajen človek, ne del gosposke. Garanje za vsakdanji kruh, delo ob petkih in svetkih, življenje po cerkvenih postavah. Skrb za deco, ki je bila običajno številčna. Če si bil med premožnejšimi, ti verjetno ni manjkalo kaj dosti. Palača tu, lovska hiša tam, konji in kočije za potovanja in še marsikaj, tistemu času lastno. Nekaj zaposlenih, ki so skrbeli za posestvo, na katerem so delali tlačani, lovski in gozdni nadzornik, za ženo in deco pomočnice, če žena ni bila dovolj, še ljubica ali dve. 

Razgledi s stolpa in obzidja so bili čudoviti, če si v gorah med razgledovanji zaželim drugih vršacev, sem tokrat razmišljal predvsem o kolesarskih potepanjih po beneški nižini in predalpah. Po ogledu sem gospo, s katero sva prej prijetno poklepetala, povprašal kje je pošta in se zatem tja odpravil po razglednice in znamke. Navado imam, da med vsakimi počitnicami nekaj njim pošljem razglednico s pozdravi, nikoli jih ni več, kot je prstov na eni roki. Tistih nekaj, s katerimi se slišimo, vidimo in se imamo ves čas, četudi med posameznimi se slišimo, vidimo in se imamo, preteče veliko časa. Ko sem opravil na pošti, sem se sprehodil po mestecu, vreme je bilo kot nalašč za sprehajanje, zatem pa sem na glavnem trgu, kjer je velika šahovnica in vsako sodo leto drugi teden v septembru potekajo šahovske igre z živimi figurami, torej ljudmi v vlogi šahovskih figur, našel prosto mizo in si privoščil kofe in limonado. Kar težko je bilo najti mizo na sončku, tekom dne se je nabralo precej turistov, marsikateri je imel enake namere, kot sem jih imel sam. Med srebanjem kave in sladkanjem z limonado sem napisal razglednice, se spominjal, načrtoval in se razgledoval. Skratka užival trenutke in se imel fino fajn. 

Zvečer sem se odpravil v gostilno Bar Trattoria Tre Ponti v bližnji kraj Rosa in si tam privoščil odlično večerjo. Trattoria je precej priljubljena, med drugim jo priporoča tudi Tripadvisor, dogaja se, da te zvečer brez rezervacije ne spustijo noter. Zame je poskrbela Elena, tako kot lani jeseni, dan prej sem ji povedal kaj bi si rad privoščil prihodnji večer, ona pa je predlagala kam in poskrbela za rezervacijo. Angus steak s prilogo, kozarec rdečega in ananas s pistacijevim sladoledom za povrh. Je teknilo, kaj ne bi, imeniten zaključek krasnega dne.