Veli Badin in divji šparglji

Mali traven, sreda 5.4.2023

Ušesa Istre, kot pravijo spodmolom Velega Badina, sva s princesko obiskala pred dobrimi šestimi leti. Takrat sva jih udela brez težav, danes sam take sreče nisem imel. Od Svetega Kvirika do naravnega bunkerja sem ob poti pogledal za šparglji, a je bilo vse potrgano, verjetno tudi zaradi burje in mraza ni bilo svežih poganjkov. Računal sem, da bo pri spodmolih več sreče, saj je tam sončna lega in zavetrje, nekaj kasneje se je izkazalo, da so bile moje domneve pravilne. Preden sem zmogel do spodmolov sem se "izgubil", to je, po cesti oziroma kolovozu sem šel predaleč dol in prišel na škarpo nad glavno cesto, zato sem moral nazaj. Izrazite poti nisem našel, spomin na potep, opravljen s princesko, pa je bil že preveč luknjast, da bi si z njim lahko pomagal. Zato sem šel za nosom v žbunje in nekaj višje prišel na odprt svet pod ostenjem Badina, kjer sem za robom slutil spodmole. Kar nekaj trnja in grmičevja me je oviralo na nadaljni poti, kjer sem kmalu zavil desno navzdol in dejansko prišel pod spodmol. Naravnega okna nisem videl, tudi spodmoli so mi bili na prvi, drugi in vse naslednje poglede drugačni, kot sem imel Badin v spominu. A kaj bi to, špargljev, zaradi katerih sem se odpravil na popoldanski potep, je bilo v izobilju. Prvo sem sedel pod spodmol in se temeljito razgledal, se skušal spomniti, kod sva hodila s princesko pred leti, potem sem se temeljito odžejal in že so bili na vrsti šparglji. Niti pet minut nisem potreboval, da sem jih nabral dovolj za rižoto in frtaljo. Nazaj grede sem do kolovoza našel lepšo pot oziroma stečino, potem pa je sledil samo še povratek po taisti poti do avta. Prijeten popoldanski potep, če bi bilo s šparglji več sreče že zgoraj, okoli Svetega Kvirika, do Badina verjetno sploh ne bi stopil. Prihodnjič, morda že kmalu, si vzamem čas, se pred turo bolje pripravim, ter poiščem prave spodmole. Šparglji bodo vsaj še mesec dni, kulinarične dobrote z njimi pa teknejo, da je veselje.