Če je v petek zvečer še kazalo, da bo vreme dovolj prijazno za turo, ki sva jo načrtovala, je bilo dan kasneje precej drugače. Ne samo, da bi naju lahko kmalu po poldnevu presenetila prva ploha, že tekom dopoldneva naj bi bilo precej nizke oblačnosti z nekaj megle. Posledično slabša vidljivost, v takem pa ne gre, da bi se klatil po brezpotnem svetu, kjer se že v lepem stezico bolj sluti kot hodi. Razpredala sva o alternativah, sam še največ okoli Trbiža, kar me povpraša, čemu ne bi šla nekam doma. Doma?! Neverjetno, ampak ta "doma" se mi dogaja že vrsto let, desetletje najmanj, zadnjih nekaj še toliko bolj izrazito. Karnijci, če tam vremenski obeti niso kaj prida iščem bližje Trbižu, tudi v Julijcih, če tudi tod ni bolje, pokukam proti obali, takisto laški, in računam na bicikel. Redko, če sploh, pomislim na domače gore, čemu tako, ne vem. Ona o "doma", jaz o Blegošu iz Čabrač, pa obadva še o tem in onem, potem pa kaj hitro beseda nanese na Planjavo in Kamniški vrh, seveda tudi na Korošaške slapove in planino Osredek in mimogrede sva bila zmenjena.
Prihodnje jutro sva se dobila ob uri, čeravno smo ponoči uro premaknili za uro. Do izhodišča ni bilo daleč, vmes sva se ustavila na kofetu, sam pa sem tam kupil še proviant, saj ne gre, da bi se potepal "na suho". Spodnja izhodišča za najin potep sem že poznal, enkrat sem se sem gor podal iz Stahovice, današnje še ne, tudi zato sem bil vesel te ture, saj se nanjo zagotovo še kdaj odpravim. Vreme je bilo še kar, iz Kamnika se je celo videlo višje vršace in nekaj malega modrega neba. Na izhodišču avtov precej, človeka nobenega, tudi smerokaza kod in kam ne. Urno sva stopila prek potoka in prešerne volje vzela pot pod noge.
Do Korošaških slapov ni bilo daleč, med prijetnim klepetom o tem in onem sva bila hitro tam. Želja, da bi se povzpela nad prvi slap, naju je hitro minila, saj je bilo strmo skrotasto pobočje mokro in drsno, torej nevarno za zdrs.
Po taisti poti kot gor grede sva nekaj malega sestopila, potem pa nadaljevala precej strmo proti planini Osredek. Prek strmih pobočij, razbrazdanih z grapami in grapicami, sva nedaleč stran opazovala stezico, po kateri sva nameravala prečiti pod Planjavo. Bila je vse nižje in nižje in ko sva stopila na markirano stezo lučaj preč od planine, je bila stezica, na katero sva bila namenjena, že nesramno nizko. Prijateljica je po njej že hodila, sam še ne, a me konkreten sestop, kateremu bi sledil še konkretnejši vzpon, ni prav nič mikal. Tura naj bi bila na izi, vremenu primerno krajša, torej manj naporna,čemu bi se po nepotrebnem pehal gor in dol, pa dol in gor, preden bi zmogel do vrha. Kar hitro sva se zedinila, da ne greva ne spodaj, ne zgoraj, temveč nekje vmes.
Prečila sva pobočja po krasni stezici, vreme je bilo še kar, v dolino se je videlo in deževalo tudi ni, in hitro zmogla do Planjave. Dva padalca sta bila pripravljena na vzlet, kmalu po tem, ko sva sedla k počitku sta odjadrala v siv, mrakoben dan. Nekoč me je zelo mikalo, da bi se tudi sam lotil tega, nekaj malega sem celo že delal na temu, a je pri tem tudi ostalo. Navkljub sorazmerno kratkemu vzponu sta prigrizek in pijača prijala nič manj kot na konkretnejših potepih. Šele na vrhu sem začel počasi dojemati, kod sem se klatil slabi dve leti tega, tura od Calcita na Planjavo in Kamniški vrh mi je skoraj povsem ušla iz spomina.
Kamniški vrh je bil kar obiskan, midva sva tudi že bila na njem, zato sva na sedelcu pod njim zavila proti dolini in se nekaj nižje pri počivališču usmerila proti izhodišču. Nekaj prečenja, malce sem ter tja, in že sva bila pri potoku, kjer sva zjutraj začela. Onstran naju je presenetila stojnica z mlekom, siri, skuto..., tudi cenikom in skrinjico za denar. Na zaupanje torej, v teh časih redko videno, kapo dol kmetiji, ki se je tega spomnila.
Piko na i sva pritisnila v Kamniku, tako kot pred potepom je tudi po njem kavica še kako sedla. Če bi bilo malce topleje, bi jo z veseljem zabelil s kepico sladoleda. Do prihodnjič, sva si rekla kmalu zatem, obetajoč si skorajšen potep, omenjen v uvodu...
Ni komentarjev:
Objavite komentar