Moja pota po gorah (ino drugod): Mulino di Ariis (kolesarjenje)

Sušec, sobota 11.3.2023

Marano Lagunare je krasno ribiško mestece ob Maranski laguni, ki je od leta 1979 proglašena za mednarodno zaščiteno področje. V laguno se izlivajo tri večje reke (Stella, Corno in Ausa) ter več potokov, kar znatno blaži slanost vse lagune. Zato je v morju ribjega življa veliko in je precej raznolik, različne vrste ptic pa najdejo zavetje v neokrnjeni naravi, kjer sta naravna rezervata pri izlivu reke Stella (Riserva Naturale Foci dello Stella) in mokrišče Valle Canal Novo (Riserva Valle Canal Novo). Marano sem odkril slučajno, davno tega, kmalu po tistem, ko sva se s princesko prvič sprehodila ob Soči do njenega izliva v morje (Foce dell'Isonzo). Potep nama je bil všeč (kar trikrat sva pohajala tam), zato sem iskal kaj podobnega in tako našel Marano Lagunare. Ker pasje duše v rezervat Valle Canal Novo ne smejo, da ne bi vznemirjale živali, predvsem ptic, sva prvemu obisku Marana s princesko priključila še vzpon na Grmado nad Cerovljami oziroma Sesljanom (Monte Ermada, Ceroglie), saj je stari del mesteca tako majhen, da ga lahko prehodiš v dobre pol ure. Sam sem Marano zatem obiskal še dvakrat, tudi rezervat, po zadnjem obisku sem bil prepričan, da je to to. Da se zlepa ne vrnem, če sploh še kdaj. Če bi mi takrat nekdo dejal, da se bom sem pripeljal na kolesarski potep, bi mislil, da se mu je odpeljalo. . .

Potep sem našel na Komoot-u, več se jih najde v okolici Marana. Današnjega sem izbral zato, ker precejšen del poteka po makadamskih cestah in kolovozih, skozi gozdove in po travnikih, ob reki Stella in kanalih za namakanje. Tam torej, kjer je malo prometa in veliko samote. Kolesarjenje ob morju mi je ljubo, manj ljubo mi je voziti tja in nazaj po eni in isti poti. Če želiš narediti anello oziroma krožno turo, moraš hočeš nočeš zaviti tudi v notranjost, drugače ne gre.

S potepom sem začel na samem robu starega mestnega jedra, kjer je na voljo vrsta brezplačnih parkirišč. Jutro je bilo toplo, kar malce žal mi je bilo, da v nahrbtnik nisem vtaknil tudi majice s kratkimi rokavi. Zapeljal sem se iz mesteca in kmalu zavil na makadam, počutil sem se precej podobno kot se v gorah, ko zapustim markirano pot in nadaljujem po brezpotju. Cilj potepa oziroma točka, od koder se bom po drugi poti vrnil v Marano, je bila vasica Ariis, kjer se najde starodaven mlin (po njem naslov potepa), ki datira v osemnajsto stoletje.

Kolesarjenje do tja je bilo prijetno, le tisto nekaj malega ob avtocesti je bilo odveč. Na makadamskih cestah prometa ni bilo, v gozdu in na travnikih sem bil sam, kot sem običajno sam na gorskih poteh. Jezen sam nase, ker se mi ni ljubilo ustaviti v trgovini z živili v Maranu, sem bil vse bolj lačen, v Ariisu, kjer bi si lahko privezal dušo v gostilnici sredi vasi, pa me je lakota čudežno minila. Ogledal sem si mlin, most na reki Stella in ribogojnico, ter se malce zapeljal po vasici.

Med krajšim počitkom ob reki sem ob pogledu na uro pomislil na kosilo v Maranu in na to, da ob dveh, nakasneje treh, v gostilnah zaprejo kuhinjo do večera. Dovolj zgodaj je bilo, da sem lahko nadaljeval lagodno, brez hitenja, uživajoč v vožnji ob številnih vodnih kanalih, mimo osamljenih kmetij in skozi krasne gozdne gaje. Šele blizu Marana sem pripeljal na cesto, po kateri sem nekaj ur prej pričel potep, do avta ni bilo daleč. Tam bicikel na streho, svežo majico nase in že sem šel na kosilo. Pred leti sem dobro jedel v v gostilni Porta del Mar, danes pa žal nisem imel sreče, saj je bila nabito polna. Kaj prida se nisem sekiral, sprehodil sem se do bližnje Osterie ai Coloniali in tam dobil zadnjo prosto mizo. Privoščil sem si polento z bakalarjem, kozarček rdečega vinca in stekleničko mineralne vode. Slastno kosilce sem zabelil s kavico, sladkarije mi danes niso dišale.