torek, 28. februar 2017

Monte Cuarnan - Mali Karman

Svečan , nedelja 26.2.2017

"La strada statale 13 Pontebbana (SS 13) "

Cesta, ki povezuje Kokovo pri Trbižu in Mestre pri Benetkah.

Cesta, ki pelje v mojo pravljično deželo.

V Karnijske ali zahodne Julijske Alpe, v njih predalpski svet in včasih nekam kar tako, recimo na ogled metuljev v Bordano ali beloglavih jastrebov pri jezeru Cornino . . . 

Tudi danes smo po tej cesti potovali v Humin in naprej v Jouf, ki je bil naše izhodišče za vzpon na Mali Karman - Monte Cuarnan.  

Kmalu nad borgom je asfaltno cestico zamenjala gozdna pot, ki nas je v zložnih okljukih peljala iz gozda pod vršna pobočja hriba. Ob cesti in na travnikih je bilo vse polno cvetočega žafrana in trobentic, vmes pa nekaj malega belih zvončkov. Vrh s cerkvico je bil videti tako blizu, da je bilo težko verjeti kažipotom, ki so obetali skoraj poltretjo uro vzpona. 




Ko smo prišli na Zuc de Cros, kjer so klopi in kjer stoji križ, smo poklepetali z domačinom in se razgledali po furlanski nižini. Razgledi so segali vse od morja spodaj do karnijskih in julijskih vršacev zgoraj. 




Nedaleč naprej in malo višje smo prišli do razpotja, kjer smo se usmerili desno in med dolgim prečenjem z nekaj malega spusta prišli do strmega travnatega grebena, ki nas je pripeljal na vršna pobočja. Med vzponom smo imeli srečo opazovati jato beloglavih jastrebov, kateri imajo dom v bližnjem rezervatu pri jezeru Cornino. 








Zima kot da se je izognila tem krajem, saj so bila tudi severna pobočja skoraj povsem kopna in celo bližnji Veliki Karman ( Chiampon ), ki je dobrih tristo metrov višji,  je imel samo nekaj malega snežnih krp. Pri cerkvi se nismo ustavili, ker je bilo gneče preveč, raje smo nekaj naprej sedli na suhe trave in si privoščili dolg počitek. Prostor je bil, kot da bi sedeli na balkonu, suhe trave tople in udobne, malica pa slastna, kot že dolgo ne. Še posebej so nam teknile zadnjiške miške s skuto, prav škoda, da je pustna nedelja le enkrat na leto. 





Ko smo se spočili, pogovorili, se razgledali in okrepčali, smo se počasi odpravili v dolino. Do zavetišča Elio Pischiutti in še malce nižje je bila pot blatna in je drselo, nižje pa je bilo bolje in ko smo prišli nazaj na Zuc de Cros je bil naš anello pri kraju. Pot sama pač ne, nekaj malega hoje nas je še čakalo in tudi to smo zmogli skoraj mimogrede. V vodnjaku ob cesti smo se osvežili in odžejali, pri avtu preoblekli in preobuli in se nato odpeljali v Humin.


 



Tam smo se sprehodili na grad, si ogledali muzej, ki prikazuje posledice potresa leta 1976 in obnovo mesteca v letih zatem, si privoščili skodelico kave in ko smo nakupili še furlanske piškote smo vsi contenti odpotovali domov. 

Foto: Eka Z.
Skoraj tako kot z dolino Glinščice včeraj  je tudi z današnjim hribom. Prstov na eni roki je premalo, da bi preštel obiske Glinščice in ko naslednjič obiščem ta hrib, bo prstov ene roke premalo tudi zanj. Neprehojenih poti v dolini je še mnogo in na hrib vodijo tudi druge poti, zato bom prihodnje obiske štel s prsti obeh rok.

ponedeljek, 27. februar 2017

Glinščica - Gradišče Vrh Griže , Val Rosandra - Castelliere di Monte Carso

Svečan , sobota 25.2.2017

"Questo percorso non è molto conosciuto e certamente è molto antico" 

V temačnih deževnih dneh, ko so gore samo želja in spomin, rad načrtujem bodoče potepe. In tako sem nekoč našel Poti po dolini Glinščice (klik) in zgornje besede so me še kako pritegnile. Precej neznana pot, zagotovo zelo stara in to v dolini in nad njo, kjer sta duša in telo vedno našla vse in več kot sme človek pričakovati.

Začetek najinega potepa je bil viharen, saj je burja vlekla kot za stavo. Vse do Gornjega konca sva bila na prepihu in šele nad kočo Premuda sva prišla v zavetje. Pot "39" naju je vodila strmo navkreber po melišču, kakršnega zlahka najdeš v visokih gorah. Lepo sva cikcakala po gozdu sem ter tja in pridno nabirala višino, se razgledovala po dolini, kjer sva bila v zavetju in sklonjena hitela, kjer naju je burja hotela prestaviti, da ne rečem prekucniti. 





Izvir Bukovec je veselo žuborel, zato sva se mimogrede odžejala in osvežila, potem pa nadaljevala po poti "39a", ki se je v desno odcepila tik nad izvirom. 



Tudi višje sva hodila po melišču in šele na pobočju vrh Malega Krasa - Monte Carso prišla na lepo gozdno stezo. Razgled na Tržaški zaliv ter na Julijce in Dolomite v daljavi je bil čudovit in če burja ne bi bila tako burjasta, bi tam zagotovo posedela dlje časa. Po krajšem položnem delu poti "25" sva po rahlem spustu prišla do Gradišča Vrh Griže - Castelliere del Monte Carso, nekaj nižje uzrla mejno tablo in se še nižje usmerila na pot "13", ki naju je popeljala na razgledno točko, kjer je postavljen spomenik Emiliu Comiciju (Cippo Comici). 










Vršni greben do spomenika, ki je sicer širok, nama je povzročil kar nekaj sivih las, saj naju je burja skoraj prestavljala. Zato sem se tudi jaz, tako kot princeska, držal bolj pri tleh in teh nekaj niti ne izpostavljenih metrov naredil skoraj po vseh štirih. 




Ko sva se nekaj malega spustila v smeri cerkve Matere Božje na Pečeh sva že prišla v zavetje in potem vse do konca potepa težav z burjo nisva imela več. Pri cerkvi in okoli nje je bilo kar nekaj ljudi, zato sva počitek in malico prestavila na kasneje in si jo privoščila na počivališču ob potoku. Precej vode je preteklo, da sva snedla vse dobrote, ki sva jih prinesla s seboj. 








Ker sem imel v nedeljo še nekaj za bregom, sva se vrnila v dolino po taisti poti, kot sva jo ubrala navzgor.

ponedeljek, 20. februar 2017

Monte Monticello

Svečan , nedelja 19.2.2017

Pred nekaj tedni smo mislili, da bomo štirje plus ena. Pred nekaj dnevi, da bomo trije plus ena. Potem pa so take in drugačne peripetije storile svoje, tako da eden ni zmogel in druga ni mogla in ker je tisti plus ena črna zverina princeskine sorte od tiste, ki ni mogla, sva ostala samo midva. Hribu se nisva odrekla, to je, nisva šla drugam, saj je tu tako lepo, da se rade volje vrnemo, ko bomo spet vsi mogli in zmogli.

Vremenski obeti so obetali in po turi sva vedela, da je pri obetih tudi ostalo. Oziroma so se uresničili, ko je bila tura že skoraj pri kraju.

Travnike na koncu naselja so krasili cvetoči zvončki in živo rumene trobentice in trava je bila že skoraj tako zelena, kot je lahko samo spomladi. Le sveže pobeljeni vršaci in hladno jutro so dajali vedeti, da zime še ni konec. 



Ko sva opravila z nadležnim asfaltom in strmo betonsko cestico sva nad zadnjo hišo stopila na prijetno mehko in zložno speljano pešpot. Med prijetnim kramljanjem o tem in onem sva hitro pridobila na višini, tudi dolžini in ko sva ugotovila, da morebiti vendarle preveč hitiva, sva se ustavila in se malce okrepčala. 







Sonce je sramežljivo pokukalo skozi oblake ; upati je bilo, da se nama vremena zjasnijo, a je pri upanju tudi ostalo. Po postanku sva kmalu zmogla do že precej načete kolibe Stavolo Borghi, nad njo naredila nekaj jako strmih okljukov,  potem pa prijetno položno dolgo časa prečila v levo, vse do razpotja treh poti. Ena naprej navzgor, druga najina in tretja, katera naju je kasneje popeljala nazaj v dolino. Do tu sva imela nekaj malega, od tu naprej pa nekaj več snega na poti, kateri pa je bil že shojen in katerega ni bilo toliko, da bi potreboval gamaše. Čeravno sva bila že precej visoko, od razgledov ni bilo kaj dosti ; spodaj jih je skrival gozd, zgoraj pa vseh vrst oblaki. Do vrha ni bilo daleč in kmalu sva sedela vsak na svoji zaplati trave, kak meter ali dva pod križem na vrhu.  













Počitek, okrepčilo, razmišljanja, pogovor . . . potem pa pot pod noge in nazaj v dolino. Do stika s potjo, kjer sva prišla gor, po isti in od tam naprej  po drugi poti, enako mehki in po enako pravljičnem gozdu kot onstran hriba.   







Pri kapelici na sedlu La Forca sva še malo počila, potem pa hitro zmogla preostanek poti do doline. Skozi vas nisva srečala nikogar, le avto ali dva sta nama pripeljala nasproti in nekaj psov je glasno lajalo izza ograj.







Lep dan je zaslužil lep zaključek, zato sva si v Ukvah privoščila kapučino in v zadrugi nakupila sir in salame, piko na i pa pritisnila z nakupom kremšnit za domov, kje drugje, kot na Bledu.

Mandi a tutti !

=> fotografije Monte Monticello