Sveta Trojica ( nad Pivko )

Svečan , sobota 18.2.2017

Ko sva prišla iz vasi, se je zasneženo vršno pobočje Svete Trojice bleščalo v jutranjem soncu. 

V prijetno toplem jutru sva prešerne volje vštric, kjer se je dalo in en za drugim, kjer se ni, drobila po poti proti Petelinjskemu jezeru. Še preden sva ga ugledala je pešpot skrenila desno in kmalu sva prišla do ograjenih pašnikov, kjer se je pot postavila pokonci. Čim sva se malce dvignila, so se odprli čudoviti razgledi daleč naokoli. Lesketajoče jezero pod nama je bilo presenetljivo veliko in misli so odtavale v minulo leto in leta pred tem, ko sem, sva, smo se po turi ustavili ob kakem jezeru in si z veseljem privoščili osvežitev v bolj ali manj topli vodi. Kar hitro sva zmogla do zgornjega konca pašnikov in tam prišla na cesto, ki naju je skoraj vodoravno, to je položno, vodila daleč daleč v levo. 

Ko mi je začela cesta že skoraj presedati, sva le prišla do pešpoti, ki naju je ponovno povedla v breg. Kmalu sva prišla do zaplat starega snega in nekaj višje tudi do sveže zapadlega, katerega pa ne na začetku, ne na koncu, to je na vrhu, ni bilo kaj dosti. Za prst, morda slaba dva, ga je zapadlo tekom minule noči. Od konca ceste do vrha se mi je pot zdela daljša, kot sem mislil, da bo, časovno pa sva ta kos potepa zmogla hitreje, kot sem pričakoval, da ga bova.

Kar hitro po tistem, ko sva prvič slišala zvonjenje z vrha sva do tja tudi zmogla in bila oba presenečena nad gnečo na vrhu. Prstov in krempljev na rokah, nogah in tačkah sva imela premalo, da bi zmogla prešteti vse pohodnice in pohodnike, ki so se gnetli okoli cerkve. Dvakrat, morda trikrat, sem glasno pozdravil, nekajkrat pokimal, vsakega posebej pač nisem mogel, ne zmogel pozdraviti, potem pa sva se postavila malce vstran in se okrepčala. Bilo je vetrovno, toplo sonce naju ni zmoglo dovolj ogreti, zato sva se kar hitro odločila za sestop. Ker pa so se tudi ostali odločili enako, sva še malce potrpela in potem užila nekaj dolgih minut samote na vrhu, nekaj korakov nad cerkvico. Če bi naju kdo pogledal, bi zlahka dejal: blažena dvojica vrh Svete Trojice. Hm ?!

Navzdol je šlo hitreje kot navzgor in tudi nebodijetreba cesta je bila hitro za nama. Ko se je princeska nekajkrat povaljala po visokih suhih travah na pašniku in ko sva oba komaj komaj prebredla blatno pot, ki je bila zjutraj pomrznjena in je držala najino težo, sva naredila še ovinek do jezera, kjer sva malce počila, se malce očedila in se tudi še enkrat malce okrepčala. 

Na poti do vasi sva s princesko srečala prijaznega bernskega planšarja,  si v vasi ogledala panoramske table z opisi poti in okoliških naravnih znamenitosti, se še enkrat ozrla proti vrhu, kjer o snegu ni bilo več sledu, potem pa prešerne volje odpotovala domu naproti.  

Nadvse prijeten dan, tako da ni vrag, da tod blizu v prihodnje ne bi še kaj lepega ušpičila. Pa tudi jezero si nameravava ogledati, ko bo presahnilo. Oziroma tisto, kar od njega ostane, ko presahne.

=> fotografije Sveta Trojica ( nad Pivko )