Cesta, ki povezuje Kokovo pri Trbižu in Mestre pri Benetkah.
Cesta, ki pelje v mojo pravljično deželo.
V Karnijske ali zahodne Julijske Alpe, v njih predalpski svet in včasih nekam kar tako, recimo na ogled metuljev v Bordano ali beloglavih jastrebov pri jezeru Cornino . . .
Tudi danes smo po tej cesti potovali v Humin in naprej v Jouf, ki je bil naše izhodišče za vzpon na Mali Karman - Monte Cuarnan.
Kmalu nad borgom je asfaltno cestico zamenjala gozdna pot, ki nas je v zložnih okljukih peljala iz gozda pod vršna pobočja hriba. Ob cesti in na travnikih je bilo vse polno cvetočega žafrana in trobentic, vmes pa nekaj malega belih zvončkov. Vrh s cerkvico je bil videti tako blizu, da je bilo težko verjeti kažipotom, ki so obetali skoraj poltretjo uro vzpona.
Ko smo prišli na Zuc de Cros, kjer so klopi in kjer stoji križ, smo poklepetali z domačinom in se razgledali po furlanski nižini. Razgledi so segali vse od morja spodaj do karnijskih in julijskih vršacev zgoraj.
Nedaleč naprej in malo višje smo prišli do razpotja, kjer smo se usmerili desno in med dolgim prečenjem z nekaj malega spusta prišli do strmega travnatega grebena, ki nas je pripeljal na vršna pobočja. Med vzponom smo imeli srečo opazovati jato beloglavih jastrebov, kateri imajo dom v bližnjem rezervatu pri jezeru Cornino.
Zima kot da se je izognila tem krajem, saj so bila tudi severna pobočja skoraj povsem kopna in celo bližnji Veliki Karman ( Chiampon ), ki je dobrih tristo metrov višji, je imel samo nekaj malega snežnih krp. Pri cerkvi se nismo ustavili, ker je bilo gneče preveč, raje smo nekaj naprej sedli na suhe trave in si privoščili dolg počitek. Prostor je bil, kot da bi sedeli na balkonu, suhe trave tople in udobne, malica pa slastna, kot že dolgo ne. Še posebej so nam teknile zadnjiške miške s skuto, prav škoda, da je pustna nedelja le enkrat na leto.
Ko smo se spočili, pogovorili, se razgledali in okrepčali, smo se počasi odpravili v dolino. Do zavetišča Elio Pischiutti in še malce nižje je bila pot blatna in je drselo, nižje pa je bilo bolje in ko smo prišli nazaj na Zuc de Cros je bil naš anello pri kraju. Pot sama pač ne, nekaj malega hoje nas je še čakalo in tudi to smo zmogli skoraj mimogrede. V vodnjaku ob cesti smo se osvežili in odžejali, pri avtu preoblekli in preobuli in se nato odpeljali v Humin.
Tam smo se sprehodili na grad, si ogledali muzej, ki prikazuje posledice potresa leta 1976 in obnovo mesteca v letih zatem, si privoščili skodelico kave in ko smo nakupili še furlanske piškote smo vsi contenti odpotovali domov.
 |
| Foto: Eka Z. |
Skoraj tako kot z dolino Glinščice včeraj je tudi z današnjim hribom. Prstov na eni roki je premalo, da bi preštel obiske Glinščice in ko naslednjič obiščem ta hrib, bo prstov ene roke premalo tudi zanj. Neprehojenih poti v dolini je še mnogo in na hrib vodijo tudi druge poti, zato bom prihodnje obiske štel s prsti obeh rok.
Bojan, zadnje čase pa res zelo podobne poti izbiramo...na Sv. Trojici nad Pivko sva bila en dan za teboj, če pa naju ne bi v soboto pot peljala v Karnijo, bi se pa srečali v Glinjščici...same lepe poti, ki vedno znova vabijo in nikoli ne razočarajo...Uživaj!!
OdgovoriIzbrišiLP, Ana