Pred nekaj tedni smo mislili, da bomo štirje plus ena. Pred nekaj dnevi, da bomo trije plus ena. Potem pa so take in drugačne peripetije storile svoje, tako da eden ni zmogel in druga ni mogla in ker je tisti plus ena črna zverina princeskine sorte od tiste, ki ni mogla, sva ostala samo midva. Hribu se nisva odrekla, to je, nisva šla drugam, saj je tu tako lepo, da se rade volje vrnemo, ko bomo spet vsi mogli in zmogli.
Vremenski obeti so obetali in po turi sva vedela, da je pri obetih tudi ostalo. Oziroma so se uresničili, ko je bila tura že skoraj pri kraju.
Travnike na koncu naselja so krasili cvetoči zvončki in živo rumene trobentice in trava je bila že skoraj tako zelena, kot je lahko samo spomladi. Le sveže pobeljeni vršaci in hladno jutro so dajali vedeti, da zime še ni konec.
Ko sva opravila z nadležnim asfaltom in strmo betonsko cestico sva nad zadnjo hišo stopila na prijetno mehko in zložno speljano pešpot. Med prijetnim kramljanjem o tem in onem sva hitro pridobila na višini, tudi dolžini in ko sva ugotovila, da morebiti vendarle preveč hitiva, sva se ustavila in se malce okrepčala.
Sonce je sramežljivo pokukalo skozi oblake ; upati je bilo, da se nama vremena zjasnijo, a je pri upanju tudi ostalo. Po postanku sva kmalu zmogla do že precej načete kolibe Stavolo Borghi, nad njo naredila nekaj jako strmih okljukov, potem pa prijetno položno dolgo časa prečila v levo, vse do razpotja treh poti. Ena naprej navzgor, druga najina in tretja, katera naju je kasneje popeljala nazaj v dolino. Do tu sva imela nekaj malega, od tu naprej pa nekaj več snega na poti, kateri pa je bil že shojen in katerega ni bilo toliko, da bi potreboval gamaše. Čeravno sva bila že precej visoko, od razgledov ni bilo kaj dosti ; spodaj jih je skrival gozd, zgoraj pa vseh vrst oblaki. Do vrha ni bilo daleč in kmalu sva sedela vsak na svoji zaplati trave, kak meter ali dva pod križem na vrhu.
Počitek, okrepčilo, razmišljanja, pogovor . . . potem pa pot pod noge in nazaj v dolino. Do stika s potjo, kjer sva prišla gor, po isti in od tam naprej po drugi poti, enako mehki in po enako pravljičnem gozdu kot onstran hriba.
Pri kapelici na sedlu La Forca sva še malo počila, potem pa hitro zmogla preostanek poti do doline. Skozi vas nisva srečala nikogar, le avto ali dva sta nama pripeljala nasproti in nekaj psov je glasno lajalo izza ograj.
Lep dan je zaslužil lep zaključek, zato sva si v Ukvah privoščila kapučino in v zadrugi nakupila sir in salame, piko na i pa pritisnila z nakupom kremšnit za domov, kje drugje, kot na Bledu.
Mandi a tutti !
=> fotografije Monte Monticello
Ni komentarjev:
Objavite komentar