ponedeljek, 29. junij 2015

Kamniti lovec - Cima del Cacciatore

... Visoko na nebo se je pomaknilo sonce. Prelestna luč se je razlila po pokrajini, da so se zalesketale velike zaplate snega pod vrhovi. Lahen vetrič s hladnim nadihom se je poigraval z glavicami gorskih rož, nagibal sončne bilke in česal tanke vejice macesnov. Travnata odeja, ki je bahavo odela strmali, je zazelenela v svežih barvah ; morje sladkih planinskih trav ! Sleč je pordečil pusto skalno sivino, kakor bi jo oškropil s krvjo, modrooki svišč je tekmoval z modrino neba. Iz skalnih razpok zlomljenega pečevja je vabila omamna belina planike ; razprostrla se je nad previsi in z žametnimi cvetovi prekrila zelene frate ...

                                                            ( Tone Svetina , Lovčeva hči )



Bilo je skoraj tako, kot piše v uvodu. Skoraj. Cvetje je bilo druge sorte, velike zaplate snega pod vršaci so bile bolj majhne in planike žal nobene. Travnata odeja pa je bila bahava s svojo zeleno barvo, ki se je prelestno lesketala, odeta v jutranjo roso. In macesni so visoko, najvišje v nebo, stegovali svoje tanke veje, skozi katere je prosevala nebesna modrina. 

Med sedlom Prašnik in vrhom Kamnitega lovca je tako lepo, da če bi tam končal svojo pot in bi bila tista pobočja moja zadnja gora, bi odšel z nasmeškom na licu.

Na okoliške gore je že sijalo sonce, ko sva začela, pri nama v dolini pa je bilo še mračno in hladno. Žuborenje rečice se je slišalo še dolgo po tem, ko sva prekoračila most in šele ko sva s ceste zavila na pešpot, sva lahko prisluhnila tišini gozda. Zaradi nedavnega deževja je bila pot mestoma blatna, tako da sva morala popaziti na korak, da hoja ne bi bila preveč enolična, pa je poskrbelo podrto drevje, katerega sva zmogla s plezanjem in plazenjem, če pa to ni bilo dovolj, sva ga pač obšla. Višje naju je pot vodila po travnikih, kjer je bila trava zelo visoka in zelo mokra ; če sem bil že jaz moker do kolen, mi verjetno ni potrebno napisati, kakšna šele je bila princeska.





Nekaj višje nad sedlom Prašnik sva na razglednem okljuku malce počila, potem pa med vse redkejšim gozdom nadaljevala proti vrhu. Razgledi na prvake zahodnih Julijcev in njihove trabante so bili dah jemajoči. 






Nedolgo zatem sva zagledala najin vrh in malce pod njim trop gamsov, ki naju je pozorno opazoval. Tu so bile trave že suhe in z veseljem bi sedla, če ne legla na njih, a ker sem vedel, da bo kako uro po tem, ko bo pričela obratovati gondola na vrhu gneča, sva raje nadaljevala. Trava je kmalu prešla v meli, ki pa nama niso povzročale preglavic, saj so bila sitna mesta zavarovana z jeklenico. Princeska je s pridom uporabila izkušnje iz preteklih tur in brez plezalne oprsnice zmogla do vrha ; samo enkrat sem jo moral dvigniti višje, pa še takrat se je malce zmrdovala. Hoja in poplezavanje sta naju tako zamotila, da sva se križa in zvonca na vrhu skorajda ustrašila, ko sta se pojavila tik pred nama. 






Sedla sva pod križ in dolgo časa tiho zrla v dalj . . . 




Vse je bilo tako, kot sem si zamislil. Malo se jih na goro odpravi iz Zajzere, zato sva bila med vzponom sama, vrh je bil skoraj samo najin, saj je eden pričel s sestopom, ko sva prišla na vrh in je drugi prišel na vrh malce prej, preden sva midva sestopila, množice, ki so prihajale z gondolo, pa sva začela pozdravljati šele v krnici V Klobuku. 

Sestopila sva v smeri Višarij, do kapelice po stezi in od tam kar po cesti nazaj v Zajzero.











Med sestopom se mi je utrnilo, da bi bilo lepo obiskati Kamnitega Lovca ponoči, ko bo nad njim sijala polna luna. Morda nekoč, ko bo mraz grizel do kosti in bo sneg škripal pod podplati . . . 

petek, 26. junij 2015

Scharnik , Dachskofel

Zaprem oči, da bi videl. 

         ( Paul Gauguin )

Izkušnje so me naučile, da gore, pod katere vodi strma in ozka cesta, na koncu katere je malo prostora za avto in kjer je ob koncih tedna precejšnja gneča, obiščem med tednom. Če to storim takrat, ko gorniška sezona še ni na vrhuncu, toliko bolje. Praznični četrtek je bil kot nalašč za moje želje in koncem dne sva se strinjala, da bolje ne bi moglo biti in da se lepše ne bi mogla imeti.

Zadnjih nekaj kilometrov je bila cesta res strma in ozka, tudi makadamska in pri gostišču Bergheimat sva avto stisnila bolj ob rob, da je še za druge nekaj prostora ostalo. 

Prvih dvesto metrov vzpona sva precej hitela, tudi zato, ker sva morala mimo množice krav, ki so pričele z jutranjo pašo. Nekatere izmed njih so pokazale precej zanimanja za princesko, midva pa pretiranega zanimanja za njih nisva imela. Nazaj grede, ko so krave site počivale v senci macesnov, je bilo bolje in nama ni bilo potrebno hiteti.



Mimo koče Ochsnerhütte in mimo velikega lesenega križa nad njo sva prišla do jezerca Leppner Knappensee, kjer sva malce počila in uživala v razgledih na Lienške Dolomite. 




Nadaljevala sva po širokem travnatem pobočju, ki je višje prešlo v ožji travnat greben, ki je še višje prešel v skalnato vršno pobočje. Nekje sredi grebena sva dlje časa posedela na mehkih tratah in se pošteno okrepčala, na koncu grebena pa kar stoje pospravila palice in princeski nadela plezalno oprsnico. 







Pot naprej je bila mestoma zavarovana z jeklenico in tam, kjer princeska ni zmogla sama, sem jo prenesel kak meter ali dva. Blazinice na tačkah so lepo prijemale na gladek gnajs, tudi tam, kjer je bil poraščen z lišaji. Med vzpenjanjem po vršnem delu se je vreme malce skvarilo, gora se je ovijala v oblake in že tako hladen dan je postal še hladnejši. 





Kmalu sva zagledala križ na vrhu in malce kasneje že sedla na klopco vrh Scharnika




Nekaj malega sva prigriznila in nekaj malega popila, se malce razgledala in malce počila, potem pa nadaljevala s turo, saj naju je čakala še ena gora in še ena dolina.

Meni ni potrebno zapreti oči, da bi videl. Vidim in čutim globino njenih očk, vonj njenih las, toploto njenih ustnic. Slišim njen glas, kako mi šepeta . . .  
Tudi zato iščem gore, kjer ni gneče, kjer sva sama in kjer si lahko glasno šepetava . . . 

Sestopila sva na drugo stran, do sedla Gursgentörl in se po krajšem spustu z njega skoraj po ravnem povzpela še na  Dachskofel. Skoraj po ravnem je mišljeno kot blag vzpon.Čeravno tristo metrov nižji, je imeniten razglednik in trave vrh njega so take, da ne moreš, ne da bi poležal na njih. 






Z vrha sva sestopila v sosednjo dolino tiste, po kateri sva se zjutraj vzpela in že precej nizko prek grebena prečila na že znano pot. V bistrem potočku sva se osvežila, nato pa sestopila še tisto nekaj malega do izhodišča.





V gostišču sva se odžejala in posladkala, jaz sem malce poklepetal o okoliških gorah in o turni smuki v tistih krajih, nato pa sva odpotovala proti domu. 

Pot domov naju je vodila mimo čudovitega Belega jezera ( Weißensee ) in greh bi bil, ne zaplavati v kristalno čisti vodi. Parkirala sva čisto na zadnjem parkirišču in se sprehodila ob obali dvajset minut daleč, da sva našla odmaknjen in samoten kotiček ob obali, tam blizu, kjer smo uživali vsi trije tistega lepega poletnega dne. Ne samo v gorah, tudi pri plavanju sva rada sama.


Princeska je norela od veselja in se je brez obotavljanja pognala v vodo, ko sem ji odpel povodec. Jaz sem potreboval malce več časa, da sem zaplaval, saj voda po nedavnem deževju ni bila najbolj topla. 




Sprehod nazaj do avta je prišel kar prav, da naju je toplo sonce posušilo in ogrelo.

Potem do Trbiža ni bilo daleč in ker poletje brez sladoleda ni pravo poletje, nama ni kazalo drugače, kot da narediva še en postanek in poliževa tri kepice. Skupaj.