( Paul Gauguin )
Izkušnje so me naučile, da gore, pod katere vodi strma in ozka cesta, na koncu katere je malo prostora za avto in kjer je ob koncih tedna precejšnja gneča, obiščem med tednom. Če to storim takrat, ko gorniška sezona še ni na vrhuncu, toliko bolje. Praznični četrtek je bil kot nalašč za moje želje in koncem dne sva se strinjala, da bolje ne bi moglo biti in da se lepše ne bi mogla imeti.
Zadnjih nekaj kilometrov je bila cesta res strma in ozka, tudi makadamska in pri gostišču Bergheimat sva avto stisnila bolj ob rob, da je še za druge nekaj prostora ostalo.
Prvih dvesto metrov vzpona sva precej hitela, tudi zato, ker sva morala mimo množice krav, ki so pričele z jutranjo pašo. Nekatere izmed njih so pokazale precej zanimanja za princesko, midva pa pretiranega zanimanja za njih nisva imela. Nazaj grede, ko so krave site počivale v senci macesnov, je bilo bolje in nama ni bilo potrebno hiteti.
Mimo koče Ochsnerhütte in mimo velikega lesenega križa nad njo sva prišla do jezerca Leppner Knappensee, kjer sva malce počila in uživala v razgledih na Lienške Dolomite.
Nadaljevala sva po širokem travnatem pobočju, ki je višje prešlo v ožji travnat greben, ki je še višje prešel v skalnato vršno pobočje. Nekje sredi grebena sva dlje časa posedela na mehkih tratah in se pošteno okrepčala, na koncu grebena pa kar stoje pospravila palice in princeski nadela plezalno oprsnico.
Pot naprej je bila mestoma zavarovana z jeklenico in tam, kjer princeska ni zmogla sama, sem jo prenesel kak meter ali dva. Blazinice na tačkah so lepo prijemale na gladek gnajs, tudi tam, kjer je bil poraščen z lišaji. Med vzpenjanjem po vršnem delu se je vreme malce skvarilo, gora se je ovijala v oblake in že tako hladen dan je postal še hladnejši.
Kmalu sva zagledala križ na vrhu in malce kasneje že sedla na klopco vrh Scharnika.
Nekaj malega sva prigriznila in nekaj malega popila, se malce razgledala in malce počila, potem pa nadaljevala s turo, saj naju je čakala še ena gora in še ena dolina.
Meni ni potrebno zapreti oči, da bi videl. Vidim in čutim globino njenih očk, vonj njenih las, toploto njenih ustnic. Slišim njen glas, kako mi šepeta . . .
Tudi zato iščem gore, kjer ni gneče, kjer sva sama in kjer si lahko glasno šepetava . . .
Sestopila sva na drugo stran, do sedla Gursgentörl in se po krajšem spustu z njega skoraj po ravnem povzpela še na Dachskofel. Skoraj po ravnem je mišljeno kot blag vzpon.Čeravno tristo metrov nižji, je imeniten razglednik in trave vrh njega so take, da ne moreš, ne da bi poležal na njih.
Z vrha sva sestopila v sosednjo dolino tiste, po kateri sva se zjutraj vzpela in že precej nizko prek grebena prečila na že znano pot. V bistrem potočku sva se osvežila, nato pa sestopila še tisto nekaj malega do izhodišča.
V gostišču sva se odžejala in posladkala, jaz sem malce poklepetal o okoliških gorah in o turni smuki v tistih krajih, nato pa sva odpotovala proti domu.
Pot domov naju je vodila mimo čudovitega Belega jezera ( Weißensee ) in greh bi bil, ne zaplavati v kristalno čisti vodi. Parkirala sva čisto na zadnjem parkirišču in se sprehodila ob obali dvajset minut daleč, da sva našla odmaknjen in samoten kotiček ob obali, tam blizu, kjer smo uživali vsi trije tistega lepega poletnega dne. Ne samo v gorah, tudi pri plavanju sva rada sama.
Princeska je norela od veselja in se je brez obotavljanja pognala v vodo, ko sem ji odpel povodec. Jaz sem potreboval malce več časa, da sem zaplaval, saj voda po nedavnem deževju ni bila najbolj topla.
Sprehod nazaj do avta je prišel kar prav, da naju je toplo sonce posušilo in ogrelo.
Potem do Trbiža ni bilo daleč in ker poletje brez sladoleda ni pravo poletje, nama ni kazalo drugače, kot da narediva še en postanek in poliževa tri kepice. Skupaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar