( Reinhold Stecher )
Princeska se je kmalu po tistem, ko se mi je pustila posvojiti, navzela mojih navad. Tako ji je prav vseeno ali se od doma odpraviva ob petih zjutraj, kot je bilo minuli teden ali ob štirih, kot je bilo tokrat.
Do izhodišča sva potovala skozi tri države, če bi samo skozi dve, bi bila pot in potovanje daljša.
Ozračje je bilo toplo in vlažno, ko sva začela in še preden sem si oprtal nahrbtnik sem že čutil prve potne srage na hrbtu. Tudi visoke trave so bile kot da bi jih dež namočil in ni čudno, da sva bila mokra še preden se je pot strmeje postavila pokonci. Drobencljala in sopihala sva v breg vse do spodnje planine (Unteren Spielbodenalm), kjer so pljuča končno zajela svež gorski zrak in je korak stekel kot se spodobi.
Do zgornje planine (Oberen Spielbodenalm) potem ni bilo daleč in ker je bilo tam korito s svežo vodo in ker je bila tam trava suha in mehka, sva se zleknila po tleh, kot sva dolga in široka. Med počitkom sva tudi nekaj malega prigriznila in se pošteno odžejala. Pot naprej naju je vodila po čudovitem gorskem travniku, kjer so naju vsake toliko pozdravili svizci raznoraznih velikosti in debelosti. Najbolj tolsti bi se po širini in dolžini skorajda lahko kosali s princesko.
Višje je travnik prešel v mel, ki naju je privedla do sedelca Spielbodentör kjer sva se zazrla v več kot poldrugi kilometer globoko pod nama ležečo Ziljsko dolino. Pot naprej je bila malce zahtevnejša, tako da sva morala sem ter tja popaziti kam in kako bova stopila, a ker do vrha ni bilo daleč, sva zmogla tudi to in kmalu sedla na skalo poleg križa. Nekaj jih je že bilo zgoraj, nekaj jih je prišlo kmalu za nama in kar nekaj sva jih srečala med sestopom. Vseh skupaj pa toliko, da ne bi niti za "g" od gneče zadostovalo. Čeravno okoli križa ni veliko prostora sva zmogla biti sama na samem, zatopljena vsak v svoje misli.
Na vrhu se je videlo vse vrhe, katere si želim, da bi jih še letos obiskala. Večina njih v Karnijskih Alpah in ne eden v Ziljskih.
Po počitku in okrepčilu sva, kaj bi drugega, sestopila v dolino. Kot ponavadi je bilo navzdol lažje kot navzgor in ker sva med sestopom uživala v pogledih in razgledih na Karnijske Alpe, naju vročina, ki je vse bolj in bolj pritiskala, niti ni pretirano motila.
Povsem spodaj, tam blizu kjer sva začela, sva se osvežila v mrzlem potočku in kmalu zatem zaključila z nad prijetnim potepom.
Konec nad prijetnega potepa pa še ni bil konec nič manj prijetnega potovanja. Temu sva piko na i pritisnila v Trbižu, kjer sva skupaj zlahka polizala tri kepice okusnega sladoleda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar