( Julius Kugy , Iz življenja gornika )
Naborjetske gore so sramežljivo skrite v senci mogočnih Montaža in Viša in jih komaj opaziš. če jih gledaš iz kakega karnijskega vršaca na drugi strani doline.
Na Lipnik in Vrh Dunje sem se po res dolgem času spomnil med minulo turo, ko sva se s princesko preganjala po hribih in dolinah nad Ukvami in se je oko pogosto zazrlo v dalj onstran doline. Doma sem pobrskal po literaturi ter pokukal na zemljevid in želja obiskati omenjena vrhova je postala tako močna, da sva navkljub ne ravno obetavni vremenski napovedi v soboto odpotovala na potep. Zaradi vremena sem malce prilagodil najine namere ; odpravila sva se samo na Lipnik, krožno turo, vključno Vrh Dunje in sestop po drugi poti, pa prihranila za čas, ko bodo macesni v zlati barvi žareli.
Cesta iz Pietratagliate do planine Poccet ( Malga Poccet ) je bila res ozka, tunel nič manj, a ker sva tako ozkih in tudi kake ožje vajena, večje sile ni bilo.
Na planini je bilo zgodnji uri navkljub precej toplo in gore so zakrivale meglice, ko sva na prvem ovinku zapustila cesto in stopila v gozd. Lepa in zložna steza naju je popeljala do zavetišča (ricovero) Jeluz, malce višje sva se sprehodila skozi čudovit macesnov gaj in še malce višje že zagledala sedelce, škrbino med Lanežem in Lipnikom ( Clap del Jovel in Monte Schenone ).
Še pred škrbino nama je korak zastal, ko sva ga zagledala, skrivajočega se v prosojnih meglicah :
"In naj se pokaže kjerkoli že, ni nam treba pogledati na zemljevid ; ni dvoma, to je on - Montaž." (Julius Kugy)
Princeska je bila uvidevna in je zmogla moj tempo, tako da se mi ni bilo potrebno preveč gnati. Na škrbini sva malce počila, se razgledala, potem pa po čudovito speljani poti stopila še tisto nekaj malega do vrha, katerega križ se je videl že od daleč.
Ko sem na vrhu sedel na skale in se zazrl proti Montažu je bilo natanko tako, kot pravijo Kugyjeve besede v uvodu. Kar dolgo sva bila sama s seboj, preden sva se odpravila nazaj dol.
Pot do Vrha Dunje ( Jof di Dogna ) je bila razvidna in prav lepo se bo jeseni vrniti in narediti anello s povratkom preko sedla Bieliga in Lipaljske planine ( Malga San Leopoldo ).
Tudi med sestopom se nama ni nikamor mudilo, lepo zložno sva jo ubirala navzdol in vmes tudi malce počila.
Planina ni več samevala, ko sva se vrnila. Pripravljali so se na začetek poletne sezone, iz dimnika se je kadilo in če bi se s princesko potepala dan kasneje, bi si že lahko privoščila katero od domačih dobrot.
Zna biti, da sva bila tokrat tu tik pred in da bova naslednjič tu tik po tem, ko je kmečki turizem odprt za obiskovalce. Da bova ponovno tu, pa zagotovo drži.
Ni komentarjev:
Objavite komentar