nedelja, 03. maj 2015

Ojstra in Topica ( Oistra , Topitza )

Zaklad je pot po kateri hodiš in ne kraj kamor si namenjen. 

                                              ( Paulo Coelho) 

Spet podaljšan konec tedna, spet bolj kot ne slabo vreme in spet bližje domu. Na današnja dva sem že na Grlovcu pomislil, da bosta že teden dni kasneje prišla na vrsto, pač ne.

Štiri vremenske napovedi iz treh držav so obetale največ sonca v soboto in prav vse tudi, da ga ne bo dneva, ko ne bi tu ali tam vsaj malce poškropilo, morda tudi zagrmelo.

Pri gostilni Riepl sva začela zato, da bi v primeru nebodigatreba poslabšanja vremena zmogla samo Topico in bi naju Ojstra  počakala do naslednjič. Tako ali tako se bova enkrat na oba odpravila iz druge strani, od Vegla. Tisti nesramno globok spust na poti iz Topice na Ojstro in nič manj nesramno visok vzpon nazaj grede sem vzel v zakup, češ, če drugega ne, za kondicijo bo že.  

Ko sva začela, ni bilo nikjer nikogar in tudi iz gostilne se ni nič slišalo. Vreme pa tako, da se mi je kar smejalo.



Z gozdno cesto sva zmogla hitro, s položnim delom gozdne poti nič manj, šele vršna strmina nama je pričela jemati sapo in sva morala skrajšati korak.  Kmalu sva prispela do razpotja, kjer sva nadaljevala proti Ojstri. 





Sprva položno, nato vse manj in na koncu precej strmo sva se spustila do lovske koče in ko sem pomislil, kaj naju čaka nazaj grede, se mi je kar milo storilo.




Do pod Ojstro ni bilo daleč, malce položne poti je nogam in tačkam dobro delo, da se spočijejo pred vršnim delom, ki je še bolj kolenogriz kot oni na Topici. Pa sva zmogla tudi tega in niti dve uri nisva bila na poti, ko sva že stala pri križu vrh Ojstre. 






Če bi vedela, da bo vreme do popoldneva zagotovo suho, ne bi tako hitela. Med krajšim počitkom sva postorila vse tisto, kar običajno vrh hriba ali gore postoriva, potem pa sva nadaljevala naprej na naslednji vrh, čeravno sva se odpravila nazaj. Do lovske koče sva zmogla hitro, tam zajela sapo, vsaj jaz sem jo in spet zagrizla v breg. Tokrat sem princesko le uspel pregovoriti, da je malce upočasnila, tako da do Topice ni bilo tako naporno, kot sem mislil, da bo. 





Brez počitka seveda ni šlo, tudi razgledov ni manjkalo, vmes pa sva z veseljem pohrustala vsak svojo polovico jabolka. 




Nazaj do izhodišča ni bilo daleč in kmalu sva ona v brlogu in jaz za volanom odpotovala domov.

Kdo ve, ali bova prihodnjič že tam nekje ali spet tu blizu, morda povsem drugod . . . . 

Ni komentarjev:

Objavite komentar