Monte Verzegnis , Monte Cormolina , Monte Lovinzola

Prijateljstvo in ljubezen sta dve rastlini na istem korenu. Samo da ima ljubezen nekaj cvetov več.
                     

                                         ( Friedrich Gottlieb Klopstock )

 
Kdo ve, ali bova prihodnjič že tam nekje ali spet tu blizu, morda povsem drugod . . . . sem razmišljal po Ojstri in Topici. Zdaj vem, da sva bila tam nekje, nič kaj blizu in zagotovo povsem drugod.  

Vremenski obeti so bili obetavni, zato sva si obetala lep dan. V nedeljo zgodaj zjutraj sva odpotovala zdoma, da sva lahko zgodaj dopoldan na sedlu Chianzutan vzela pot pod noge. Vzpon na Verzegnis in sestop po drugi poti je bil najin namen, tiha želja pa tudi bližnja Cormolina in malo manj bližnja Lovinzola. 

Do planine Mongranda sva šla bolj počasi, da se je tistih nekaj, ki so šli v najini smeri porazgubilo, potem pa sva vse do planine Val uživala v samoti. Tam, kjer sva hodila po gozdu, sva uživala v žvrgolenju ptic in tam, kjer je bil svet odprt, so naju razveseljevali čudoviti razgledi. Hladen vetrič nama je bil bolj v veselje, kot v nadlego, saj je sonce prijetno grelo. 

Na planini Val sva našla zaveten kotiček, kjer sva počila in si privezala dušo, potem pa kmalu nad planino zapustila označeno pot in čez drn in strn nadaljevala proti Verzegnisu. Mestoma je bilo potrebno preko skal, kjer je bilo potrebno visoko dvigniti nogo in tam je princeska kot srnica poskakovala s skale na skalo. Ali poiskala obvoz, če je bila skala previsoka. In dvakrat, morda trikrat pustila, da sem jo dvignil, tam kjer ni šlo ne tako, ne drugače. Kmalu sva sedla na trave na vrhu in, vsaj jaz, bila osupla nad božanskimi razgledi. Daleč spodaj Jadransko morje, daleč zgoraj najvišji avstrijski vršaci, na eno stran Julijci in na drugo Dolomiti.  Sanjsko !

Z Verzegnisa se je videlo, da bi zmogla do Lovinzole kar po grebenu in videlo se je tudi, da je vmes kar nekaj škrbin, kjer bo potrebno kdo bi vedel kolikokrat gor in dol . . .  Zemljevid mi je razodel, da se ti gor in dol merijo največ v nekaj deset metrih, zato odločitev, da nadaljujeva ni bila težka. Tudi vreme je bilo na najini strani, prav nič ni kazalo na kako osamljeno popoldansko ploho ali nevihto. 

Pet mesecev mineva danes, kar je moja pikica prišla na konec poti, vrh njene zadnje gore, s katere ni več sestopa tostran. Kdo ve, koliko še je do vrha moje . . . 

Do Cormoline ni bilo daleč, naprej pač, spustov in vzponov se je nabralo kar precej, tako da sva bila kar zmahana, ko sva sedla k počitku vrh Lovinzole. 

. . . ni mi bilo potrebno zapreti oči, da sem podoživljal . . . kako sva si med vzponi in sestopi kradla poljubčke . . . kako rada sva, če pot le ni bila preozka, hodila vštric, držeč se za roke . . .  kako sva vrh hriba, gore, sedla najtesneje skupaj in objeta poslušala tišino . . . kako je bila na vrhu tišina pogosto tako tiha, da sva slišala Najino srečo in ljubezen . . .  

Z vrha v dolino sva sestopila po drugi poti, po tisti, po kateri sva morala tudi skozi dolg tunel in kjer sva morala nekaj malega tudi po cesti. Med sestopom so mi pogledi uhajali proti Piombadi, za katero ni rečeno, da je ne obiščeva kaj kmalu. Nižje sva bila, bolj je bilo vroče in prav razveselila sva se gozda, po katerem sva v senci zaključila z najinim potepom. 

Tja domov sva potovala po lokalnih cestah, po tistih, ki so naju z Majo popeljale na nebroj lepih, nepozabnih potovanj. V marsikateri vasici, skozi katero sva potovala, se mi je utrnila solza vsled čudovitih spominov. Dan sem zaključil pri njej, kjer sem ji dolgo šepetal . . .  

Morda se bom nekoč sprijaznil s tem, da se ne bom nikoli sprijaznil, ker ne bo nikoli več tako, kot je bilo . . . 

=> fotografije Verzegnis, Cormolina, Lovinzola