( Antoine de Saint - Exupery )
Globoko sem moral pobrskati po spominu, da sem se domislil današnje ture, katero sem že davno uvrstil na seznam želja. Dve desetletji in nekaj drobiža let nazaj, ko sem vrh Lepega Vršiča prvič zmogel na turnih smučeh in so se mi odprla nova obzorja.
V petek sem razmišljal kam v nedeljo, pa je bilo toliko idej in želja, da sem raje prenehal razmišljati. V soboto, med potjo v Trento, sem razmišljal naprej in ko sem se vračal domov, sem vedel kam.
Ko sva pričela s potepom, so bili zahodni Julijci zaviti v oblake, naju pa je prijetno grelo sonce v svežem jutru. Korak je bil zaspan, če bi naju kdo gledal, bi si zagotovo mislil, da se nama ne ljubi kaj dosti.
Po mestoma precej strmi poti sva jo ubirala navkreber in šele nekje na pol poti do sedla nama je korak stekel kot se spodobi. Na sedlu med Kokom ( Kuk, Monte Cocco ) in Lepim Vršičem ( Cima Bella, Schönwipfel ) je še sijalo sonce, ko sva prisopihala na vrh Koka pa se je vreme tudi pri nama skazilo, veter je hladneje zavel, zato se zgoraj nisva dolgo zadržala.
Nazaj dol do sedla je šlo hitreje kot od sedla naprej gor, tudi lažje, a ker Lepi Vršič ni bil ne daleč, ne visoko, sva hitro zmogla do vrha. Razgledi so bili vremena radi manj obsežni, kot sem jih z vrha vajen pozimi, a vseeno dovolj daljnosežni, da se je videlo precej dlje kot do tam, kamor sva nameravala. Ker je tudi tu vel hladen vetrc in se je sonce skrivalo za oblaki, sva ne da bi počila nadaljevala s potepom.
Malce po stečinah in malce po svoje sva sestopila do sedla Mrzli studenec ( Forcella di Fontana Fredda, Kalten Brunner ), kjer je spet posijalo sonce, zato sva si privoščila nekaj počitka pred najinim predzadnjim vzponom. Po lepi stezici sva jo ubrala navkreber, kmalu zagledala križ vrh Konjščice ( Monte Sagran, Zagranberg ) in nekaj okljukov zatem že sedela na mehkih travah tik vrha. Vreme nama je šlo na roko, tako sonce kot vetrič sta bila prijetna, zato sva dolgo posedala zgoraj in si temeljito privezala dušo. Princeski je šlo jabolko tako v slast, da sem ji privoščil večjo polovico.
Ko sva se naveličala lenarjenja, sva se lotila zadnjega doli gori. Nadaljevala sva proti Starhandu in ko sva prišla pod vršni del se je princeska neusmiljeno zagnala v breg, da sem ji komaj sledil do vrha. Kot da bi vedela, da gre za zadnji vzpon. Če naju je na Koku zeblo in nama je bilo na Lepem Vršiču hladno, nama je bilo na Konjščici toplo in na Starhandu vroče. Skoraj.
Sestopila sva preko planine Dolinice ( Dolinza Alm ) do sedla Lom ( Sella Lom, Lom Sattel ) in od tam mimo koče Nordio-Deffar do izhodišča. Pot je vodila v prijetni senci gozda, tako da vročina ni bila moteča.
Nadvse prijetna tura, zato zna biti, da ni bilo zadnjič.
V Ukvah sem še pogledal za izhodiščem prihodnjega potepa, potem pa sva odpotovala domov.
Zagotovo nisva šla kar naravnost, saj sva prišla precej daleč. In zmogla dokaj visoko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar