brez žive sledi.
V brezdanji noči izgine
zvezda med zvezdami.
zvezda med zvezdami.
( Niko Grafenauer )
Prvič nisva šla na Rudnico, ker se meni tisto jutro nikakor ni uspelo sestaviti skupaj, drugič nisva šla, ker je zjutraj deževalo, tretjič sva šla, čeravno nisva nameravala.
Tudi doma je potrebno postoriti to in ono, zato danes nisva imela nikakršnih načrtov. Pospravljanje, pomivanje, pranje in kar je podobnih hišnih opravil, ter seveda malce počitka ob dobri knjigi in kavi. Potem pa je bila noč spet ena od tistih, ko se nikakor ne najdeva s spancem in namesto, da bi v zgodnje jutranji samoti obredla okoliške ulice in parke, ter poslušala ptičje žvrgolenje, sva se raje odpravila na izlet.
Že pred osmo sva vzela pot pod noge in ne dosti kasneje že grizla kolena na nesramno strmi poti nad vasjo. Vreme je bilo krasno, skoraj pretoplo, navkljub kratkim rokavom. Tudi višje in povsem zgoraj ni bilo nič drugače, vetra od nikoder, da bi ohladil razgreto lice. Še dobro, da sva bila s princesko malce utrujena od včerajšnjega dne in je bil korak zato počasnejši. Ker vrh ni ne visoko, ne daleč, sva na kratko posedela na klopci ob poti, da ne bi bilo vzpona prehitro konec. Spodnja bohinjska dolina in gore nad njo so se bleščale v soncu, na grebenu pa so se že nabirali oblaki s primorske strani.
Do vrha potem ni bilo daleč in kmalu sva pogledala na drugo stran, v zgornjo bohinjsko dolino. Srednja vas je bila videti prav imenitno iz ptičje perspektive.
Malce sva počila, se malce okrepčala, potem pa spet vzela pot pod noge. Do spodnje klopce in še malce nižje sva sestopila po isti poti, od tam dalje pa malo po Ivanovi in malo po svoje.
Tako kot včeraj, sem tudi danes užival v več kot petdesetih odtenkih zelene - Zeleno, ki te ljubim zeleno ! , kot sem napisal pred nepolnima dvema letoma po vzponu na Z'če.
Ni kaj, tudi poldnevne ture niso od muh. Toliko bolj, če se zvečer posladkaš z blejsko kremšnito.
Ni komentarjev:
Objavite komentar