sobota, 18. april 2015

Lašček

Kot po davno izgubljenem raju
žalovanje včasi trosi san,
hrepenenje po neznanem kraju
brez obljube včasi pita dan.


                        ( Etbin Kristan )

Petek je bil in ne sobota ali nedelja, kot običajno, ko se na pot in potep odpraviva. Da vreme ne bo naj in da naj bi se tekom dneva na slabše obrnilo, naju ni motilo.

Srednji Lokovec, rahel dež in nikjer nikogar, ko vzameva pot pod noge. 


Opremljena tako za bolj verjetno močnejše deževje, kot za manj verjeten sončni žarek, morda dva. S hitrim korakom jo ubirava navkreber in do Novega Mesta zmoreva precej hitreje, kot sem pričakoval. 



Tudi nadaljno pot sva opravila podobno hitro in kot bi mignil sva stopila Laščku na teme. 


Razgledov v takem vremenu pač ni in korak se ne ustavi, da bi se oko spočilo. Na vrhu se nisva dolgo mudila, saj je pričelo močneje deževati. 



Sestop sva opravila po drugi poti, skozi Raštelo, jaz pod dežnikom in princeska brez dežnega plaščka, katerega z veseljem obleče, če jo moča moteča.



Da v takem vremenu nisva srečala nikogar, se razume in da nama je tako še najbolj prav, se ve. 

Popoldan in večer sta minila v prijetni družbi, prijetnem klepetu in prijetnih spominih. 


Ni komentarjev:

Objavite komentar