Monte Dauda - pomladovanje

Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.

                         ( Simon Gregorčič )

Mislil sem, pozimi, da bova prvo spomladansko turo opravila drugje. In bolj na začetku pomladi. Pa sva, da je princeska povsem okrevala, pot pod noge vzela kasneje in se, zaradi mojih premišljevanj, potepala drugje, kot sem sprva mislil.

So trenutki, ko se mi vse zdi davno nazaj in je čas, ko čutim, kot da bi bilo včeraj. 

Pomlad je čas, ko se prebuja narava , je čas, ko cvetijo rožice in je čas ljubezni. Tudi midva sva, čim sva se našla, imela svojo pomlad. Sva se prebujala in zbujala, cvetela in ljubila, ne glede na to, kateri mesec je bil na koledarju zapisan. Nekega dne me je prešinilo in sem moji pikici zašepetal: ljubezen moja, midva pomladujeva ! S solzico v očkih me je objela in od takrat dalje sva pomladovala.

Namesto predalpskega sveta Julijskih Alp so bile Karnijske Alpe, izhodišče sva imela v Fielisu ( Fièlis ) namesto v Gorenjem Marsinu ( Mersino Alto ) in odpravila sva se na monte Daudo, namesto na Matajur.

Začela sva sredi vasice, tik spominskega obeliska.  Po ozki in strmi cestici sva zapustila vas in se odpravila hribu naproti. Sprva nekaj asfalta, nato malce betona, potem pa bolj ali manj širok kolovoz, ki naju je pripeljal do planine Dauda. Vreme se je kujalo, visoka oblačnost in nekaj megle je bilo povsem v nasprotju z vremensko napovedjo. Na planini sva malce počila, potem pa nadaljevala proti vrhu. 

Da bova na poti zagotovo hodila po snegu, sem vedel, da bova na sneg stopila tik nad planino, pač ne. Ker je bilo toplo, stara gaz ni vedno držala moje teže, tako da sem se kar pogosto pogreznil vse do kolen. Princeski je bilo po mojih stopinjah malce lažje, je pa tudi ona vsake toliko potonila v razmočenem snegu. 

Ko sva obkrožila skoraj pol hriba, sva nedaleč naprej zagledala zgornjo planino Chias. Pobočja na oni strani so bila skoraj povsem kopna, pot na vrh Daude pa na najino žalost ne. Nesramno veliko snega je bilo na najinem hribu, vsaj z ozirom na letošnjo precej suho zimo. Poiskala sva nekaj suhe trave, kjer sva malce počila in v tem času so se nama tudi vremena zjasnila. Nato sva se odpravila naprej proti vrhu, a sem kmalu nad ruševinami stare koče obupal. Sonce je storilo svoje in vse skupaj je bilo bolj brozgi kot snegu podobno. Da bi plavala namesto hodila, pač ne gre.

Vrnila sva se do suhih trav, se tam malce nastavila soncu, da se posušiva in potem sestopila nazaj do planine in naprej v dolino. V globokih stopinjah, katere sva naredila zjutraj, so se vsled sončnega vremena naredile majhne lužice, tako da je bilo najino pot nazaj slišati kot čofotanje po vodi. No, skoraj.

Prav nič težko se mi ni bilo vračati v dolino po isti poti, ne da bi na vrh stopila. Nad planino Chias se dvigata Tamai in Arvenis, oba monte, tako da bo čudovito še pred poletjem narediti anello, v katerega bom poleg teh dveh dodal še danes neusojeno Daudo. 

Maja, pikica moja, lani jeseni sva si na Matajurju obljubila, da ga to pomlad zagotovo obiščeva. Upajoč, da bo najhujše za tabo, da boš bolje in da bova prešerne volje zgoraj pomladovala. Pa nisva ne vedela, ne slutila, da je bila to najina zadnja pot v gore . . .

Veš, prav lahko se zgodi, da je bila Najina zadnja pot na Matajur tudi moja zadnja. Da si ga bom ogledoval samo še od daleč in se izgubljal v spominih. Zato sem se danes odpravil na pomladovanje drugam in zato bom pomladoval samo še na prvi spomladanski turi vsako pomlad vnaprej, vse do tiste, za katero ne bom vedel, da je moja zadnja . . . 

Preden sva odpotovala domov, sva se sprehodila po vasici in si ogledala cerkev iz davnega leta 1730.

Lep dan je bil, saj je bila lepa pot za nama. Naj jih bo še veliko, takih in drugačnih poti.

=> fotografije - Potep pod Monte Daudo