od nekod nekdo,
ki o meni nič ne ve.
Spet me boža zrak,
kakor da z roko
mi nekdo čez lice gre.
( Lili Novy )
Teden dni nazaj so bili vremenski obeti taki, da sem se veselil vnovičnega obiska ljubih mi Karnijskih Alp, nekaj dni nazaj povsem drugačni in sem razmišljal, da bo verjetno najbolje kar doma ostati, danes pa sva uživala v sončnem in toplem vremenu povsem drugje, kot sem še kak dan nazaj domneval da bova.
Kdo koga ne dohaja, vreme napovedi ali obratno, ne vem.
Do izhodišča sva imela nesramno blizu, verjetno tja in nazaj manj kot imava običajno samo v eno smer. Ko prideva na izhodišče princeska ponavadi komaj čaka da skoči iz brloga, to je njenega boksa, danes pa se je samo lenobno pretegovala, ko sem jaz pripravljal vse potrebno za potep.
Parkirišče je malce pod vasjo, tako da nama nekaj asfalta ni ušlo. Hitro sva sopihala v breg in tudi tam kjer je že tako strma pot postala še strmejša nisva upočasnila koraka. Le ustavila sva se vsake toliko, da jaz nisem po nepotrebnem nosil fotoaparata s seboj. Sneg je v tistih koncih nedavno vzel slovo, saj je bilo vsepovsod polno teloha, kakih bolj žlahtnih rožic še ni bilo videti, gozd pa je zelenel v več kot petdesetih odtenkih zelene.
Višje, na vršnem grebenu, je pot mestoma vodila tik nad globokim prepadom in tam je princeska še najraje hodila tik ob. Ne prvič tako.
Petnajst minut več sva potrebovala do vrha, kot so nama kažipoti na izhodišču obetali. Bilo je prijetno toplo, vetra komaj za vzorec, razgledi pa zelo razgledni. Greben Košute je bil čist, ko sva prisopihala gor in v gostih oblakih, ko sva se odpravila dol. Kar dolgo sva uživala zgoraj, zatopljena vsak v svoje misli, vsak v svoje spomine.
Briketi, frutabela in jabolko ali banana so zadnje čase vedno z nama, naj si bo potep kratek ali dolg. Tudi tokrat ni bilo drugače in tudi tokrat ona frutabelo je in jaz briketov ne.
Gor in dol grede, kratek čas tudi na vrhu, sva srečala nekaj njih. Več, kot običajno in še zdaleč ne toliko, da bi smel reči gneča.
Na poti domov sem razmišljal o prihodnjih potovanjih in potepih, o tem, da je konec koncev tudi življenje enosmerna pot.
In pri tem pomislil na besede Fride Kahlo:
"Upam, da je konec srečen . . . in upam, da nikoli ne pridem nazaj . . ."
...življenje je tudi edina pot za katero ne dobimo zemljevida...
OdgovoriIzbrišiVse dobro!