( Flaubert )
Minulo soboto sem ga ogledoval od daleč, ne vedoč, da ga bodem že to soboto obiskal. Po tistem, ko sem dvakrat smučal z njega, je bilo samo vprašanje časa kdaj se bom nanj podal tudi v kopnem. In ker se je minuli teden zgodilo, da sta se kar dva dneva ujela z datumom, so spomini postali še bolj živi in je bilo srce tisto, ki je narekovalo kam. Zato sva izhodišče izbrala na drugi strani, da sva zmogla tudi mimo jezera, kjer smo pred dvema letoma preživeli čudovit dan.
Vremenska napoved je obetala vrhove ovite v meglo, oblake, plohe in ni izključevala morebitne osamljene nevihte, a me je tako vleklo v tiste kraje, da nisem niti pomislil na to, da bi odpotovala kam drugam. Še vedno je nekako bilo in zagotovo bo nekako tudi tokrat sem se tolažil.
Parkirišče pod kočo Tolazzi je samevalo, ko sva začela s turo. V precej toplem in soparnem jutru sva jo navkreber raje ubirala po cesti, kolovozu in stezi kot da bi se spotikala ob skale in korenine po strmih bližnjicah.
Že precej pod prelazom je zavel hladen veter in še pred kočo Lambertenghi-Romanin sva si privoščila krajši počitek, da sem se topleje odel in da sva se malce odžejala. Potem je korak lažje stekel in hitro sva prisopihala do jezera, kjer sva prvič uzrla najin vrh.
Ostenje Monte Cogliansa ( Hohe Warte ) je bilo že precej zavito v oblake, na Rauchkofel pa je še sijalo sonce in ker sem vedel, da se vreme lahko spremeni kvečjemu na slabše, se pri jezeru nisva zamujala. Mimo Wolayerseehütte sva nadaljevala proti vrhu, za katerega se je izkazalo, da ni tako blizu, kot je pogled dal slutiti. Svizcev je v tistih krajih toliko, da se jih je princeska kmalu naveličala in četudi je kakšen zabrlizgal tik ob poti se zanj sploh ni zmenila.
Ker je bilo pobočje razmočeno sva imela do vrha kar nekaj blata in pod vrhom celo nekaj snega, a nama ne eno ne drugo ni delalo preglavic, če odmisliva, da sem bil jaz blaten do kolen in princeska do seskov. Na vrhu je bilo precej hladno, tudi veter je bil močan, tako da sva vse, kar ponavadi postoriva na vrhu, postorila hitreje kot običajno. Ker se je tudi vreme hitro obračalo na slabše, sva jo kmalu ubrala navzdol.
Jezero sva nazaj grede obšla po drugi strani, da sva se lahko na kratko pomudila na tistem kotičku obrežja, kjer smo pred dvema letoma vsi trije preživeli čudovit dan. Princeska je na vsak način hotela v vodo, saj zelo rada plava, jaz pa sem jo na vse načine prepričeval, da je voda premrzla. Končalo se je z mokrimi tačkami in dvema briketoma podkupnine. Ob jezeru sva se na hitro še malce okrepčala in odžejala, potem pa s podaljšanim korakom sestopila v dolino.
Preden sva odpotovala sem pokukal še na zemljevid, saj imam iz taistega izhodišča še nekaj lepih potepov v planu in upam, da se zna kakšen zgoditi kaj kmalu.
Napovedi se niso izneverile in dež naju je res ujel. A šele na avtocesti blizu Vidma, ko sva se vračala domov na Primorsko. Ker je bilo v dolini toplo in ker naju je pot vodila skozi Kobarid, sem se ustavil pri Nadiži in skupaj sva zaplavala, da je bilo veselje. Oh, kako je prijalo po čudoviti in naporni turi. Tam doma je bilo tako prijetno, da se je popoldne prevesilo v večer in večer skoraj v noč, preden sem obiskal mojo pikico. Vem da ve, da sem ji dolgo šepetal. Čutim.
Sem domov sva se vrnila pozno in ni manjkalo dosti, pa bi bila za nama kar dvodnevna tura :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar