ponedeljek, 22. junij 2015

Poldnik ( Kopa , Picco di Mezzodi )

Ni pomembno, kako počasi greš. Važno je, da se ne ustaviš.

                                       ( Konfucij ) 


Po tem, ko je bila dvakrat zapored sobota lepši dan ob koncu tedna, je bila tokrat nedelja tista, ki je bila primernejša za vandranje.

Nekaj ur po tem, ko sva opravila s turo, se je pričelo poletje. In ker imava poleti nekaj lepih pustolovščin za bregom, sva danes v turo vključila tudi malce pléze, da vidiva kako nama gredo težavnejše poti izpod nog, rok in tačk.

S turo sva pričela pri zgornjem jezeru, kjer je bilo svežih šest stopinj in kjer so jutranji mir kalile samo ptice, ki so glasno in ubrano žvrgolele. Cesta do Jezerske planine mi je bila kot vedno odveč in komaj sem čakal razpotja, kjer se je pot odcepila proti najini gori. 



Po zložni stezi z nešteto okljuki sva hitro dosegla sedlo Colrotondo, tam kar stoje malce poduškala, nato pa kanček počasneje nadaljevala proti vrhu. 



Ko sva prišla iz gozda na melišče, sva se držala ob robu, da se je princeski kamenje manj mlelo pod tačkami in je lažje drobila v breg. Ko sva zmogla tudi to, sva prišla do skalne pregrade, skoka, pod katerim sva našla primeren prostorček in si privoščila nekaj počitka. Princeski sem pohodniško oprsnico zamenjal s plezalno, recimo temu tako, malce skrajšal povodec, ki je v bistvu prusikova vrvica in "zaplezala sva v steno". Prvih nekaj metrov v dolžino in višino sva se še malce iskala, potem pa nama je steklo samo od sebe. Princeska je vidno uživala, jaz nič manj in s skokom sva opravila kot za šalo. Kjer je zmogla, je princeska hodila in poplezavala sama, kjer ji je šlo težje, sem jo malce podprl, tudi nežno porinil in kjer ni šlo, sem jo prijel za oprsnico in prenesel kot žakeljček. 







Od vrh skoka do vrha sva potem še nekaj malega hodila, plezala skoraj nič, nato pa srečna in zadovoljna sedla k križu na vrhu. 




Čeravno vreme ni bilo tako jasno, kot so obetali da bo, se je videlo veliko in daleč. Na katerokoli stran neba sem pogledal, povsod se je našla gora in dolina pod njo, ki je zbudila spomine na minule dni . . . 




Ker je bil vrh samo najin, sva kar dolgo posedala zgoraj, preden sva se odpravila nazaj. Skok nama tudi nazaj grede ni povzročal težav, melišče je bilo prej nadležno kot zahtevno, v gozdu pa sva samo še uživala v hoji po mehki podlagi. 







Od sedla do planine okljukov ni bilo nič manj kot navzgor grede in cesta od planine nazaj je bila enako odveč. Parkirišče pri Sedmih palčkih, zjutraj skoraj prazno, je bilo nabito s pločevino, tako da jezera niti videla nisva, kaj šele, da bi tačko ali stopalo vanj pomočila. 





S turo sva bila naj zadovoljna, tako da zna biti, da kaj podobnega kaj kmalu ponoviva. Morda tam nekje, kjer se bo po turi dalo tudi zaplavati . . . 

Ni komentarjev:

Objavite komentar