Slabše vreme v gorah me tokrat ni spravilo v slabo voljo, po eni strani sem ga bil celo vesel. Prvomajski prazniki so vse bližje, sam pa potrebujem solidno kolesarsko kondicijo, saj bodo prvomajske počitnice namenjene kolesarskim potepanjem. Odpravil sem bom v Romano D'Ezzelino blizu mesteca Bassano del Grappa, kjer sem lani preživel krasne krompirjeve počitnice. Takrat je zmanjkalo časa za zahtevna kolesarska vzpona na Monte Cesen in Monte Grapo, sem pa opravil nekaj položnejših, sorazmerno dolgih kolesarskih potepov, ki so mi bili v veliko veselje. Nič manj kot ogled kulturno zgodovinskih zanimivosti, od katerih je izstopala razstava kiparja Canove, in seveda kulinarična razvajanja, katerim sem posvetil kar nekaj pozornosti. Tokrat nameravam kolesarskim potepanjem dodati še obisk Asola in Marostice, sorazmerno bližnja Vicenza pa bo počakala najmanj do jeseni, saj ji nameravam posvetiti več kot dan.
Če bi bilo v gorah lepše vreme, bi se kaj lahko nekam odpravil peš, morda celo na turnih smučeh, tako pa sem z zadovoljstvom sedel na bicikel in opravil krasen potep po znanih in sila ljubih mi krajih. Tudi ob morju je podobno kot v gorah; čeravno se nekam odpraviš kdo bi pomnil katerič, je vedno drugače. Naj si bo to vreme, razpoloženje, premišljevanja o tem in onem, včasih si privoščiš kofe in brioche, včasih po turi pašto, pizzo ali kaj morskega. Naj si bodo potepi med seboj še tako podobni in opravljeni po že mnogokrat prehojenih ali prevoženih poteh, domov vedno prineseš unikaten spomin, točno takega ne prej, ne kasneje nikoli. Več jih je, lepše in prijetnejše je življenje. Konec koncev je zelo težko živeti v danem trenutku, toliko bolj, kadar se ti kaj manj prijetnega dogaja. Četudi se trudim uživati v tukaj in sedaj, sem pogosto v spominih in načrtih, torej željah, naj si to želim ali ne.
V Gradežu so parkirna mesta plačljiva, pogosto je kar nekaj gneče, bližje staremu jedru si, zato že od nekdaj najraje parkiram v bližnji Pineti. Brezplačnih parkirišč kolikor srce poželi, tudi sredi poletja, na višku sezone, sem vedno zlahka našel prosto parkirno mesto. Do "centro storico" in nazaj je lep sprehod ob obali, z biciklom je seveda še lažje in hitreje. Danes sem stari del mesteca pustil vnemar, saj me je pot vodila v drugo smer, to je proti Tržiču (Monfalcone) oziroma plaži Marina Julia, ki je bila danes cilj mojega kolesarskega potepa.
Od tam sem po krasni kolesarski stezi nadaljeval do Punta Sdobbe ob Soči, kjer je manjše gostišče. Tod sem si obetal kofe in brioche, a so bile vse mize zasedene, krasno vreme je privabilo precej kolesarjev in sprehajalcev v te konce. Coffe to go ali "šank" me nista mikala, zato sem nadaljeval z vožnjo, tudi sprehod do razgledne točke Belvedere sull'Isonzo sem prestavil na naslednjič. Bo že še čas, sem si misllil, ti konci so tako lepi, da se jih ne bom zlepa naveličal.
Naprej do Marine Julie sem pritiskal na pedala, da je bilo veselje, kjer je bilo grušča na makadamu več, je kamenje kar frčalo izpod koles. Bližje sem bil, več je bilo kolesarjev in sprehajalcev. Odločil sem se, da si počitek privoščim nekaj prej, ob obali, na kraju, kamor sva z Majo pogosto prišla na sprehod in kamor sva se kasneje po spomine vračala s princesko. Zapeljal sem na obalo, na mehko mivko, in pod drevesom nekaj metrov od morja našel deblo, ki mi je služilo kot klop. Na tla sem zložil dobrote in se lotil malice, lačen kot volk. Med mletjem dobrot sem si vzel čas in s pomočjo telefona poslal razglede Nejcu in prijateljici, češ, naj še ona užijeta nekaj morja in sonca. Kaj hitro sem dobil njuna odgovora, oba sta bila vesela morskih pozdravov. Paninu je sledil brioche, le temu banana. O pijači ne bi, energetski napitek, kaj bi drugega, glaž vina ali pločevinke piva ne vozim s seboj, tudi ne nosim, če že, si eno ali drugo z veseljem privoščim po potepu ob dobrem obedu.
Po malici sem mimogrede zmogel do bližnje Marine Julie, z Majo sva sem večkrat prišla na nočna plavanja. Tistega, ko je svetila polna luna in je bilo svetlo skoraj kot čez dan, ne bom pozabil nikoli. Tudi tod je bilo kar precej ljudi, lokal, kjer sva si z Majo rada privoščila sladoled, še zaprt.
Nazaj do izhodišča sem večji del kolesaril po asfaltnih cestah, tudi po glavni, zanimivo, da je bilo tod avtomobilskega prometa skoraj manj, kot sem imel prej kolesarskega na kolesarskih stezah.
Po potepu sem se odpeljal v Solkan, obiskat Nejca in njegove, še prej pa prižgal svečko Maji, kjer sem se dolgo spominjal. Ni kaj, življenje gre svojo pot, včasih drugače ali drugam, kot si želimo ali smo si želeli. Kdo ve, kam pelje moje . . .
Lepo, Bojan, tudi lepi spomini so lepši del življenja, uživaj.
OdgovoriIzbrišiLep giro!
OdgovoriIzbriši