Kolesarjenje po Karniji

Mali traven, sobota 22.4.2023

Humin (Gemona del Friuli)-Braulins-Trasaghis-Avasinis-Alleso-Lago di Cavazzo-Somplago-Chiaulis-Santo Stefano-Villa Santina-Caneva-Tolmeč (Tolmezzo)-Cavazzo Carnico-Pioverno-Pušja vas (Venzone)-Humin (Gemona del Friuli)

Če sta bila zadnja kolesarska potepa bolj "tako-tako", nekako na silo, zaradi nabiranja kondicije in kilometrov, je bil današnji "ohoho" in dolgo načrtovan, tudi pričakovan. V grobem sem imel itinerar potepa narejen že februarja, edina uganka je bilo vreme. Upal sem na lep predzadnji vikend v aprilu in se tolažil, da lahko dan dopusta vzamem tudi nekaj prej ali kasneje, če bi bil vikend deževen. Imel sem srečo, lepše vreme, kot sem ga imel danes, bi si bilo greh želeti. 

Zavedajoč se, da me bo dolga pot dokaj utrudila, sem se odločil za izhodišče spodaj, namesto zgoraj, in si tako prihranil mukotrpen zaključek v strm klanec na koncu. Nekje med železniško postajo in Sparom v Huminu je veliko brezplačno parkirišče, tam je tudi odlična slaščičarna in tam sem si določil izhodišče za današnje potepanje. Tudi kolesarska steza, po kateri sem začel in končal potep, je samo nekaj deset metrov stran. Jutro je bilo sončno in toplo, nebo sinje modro, celo žvrgolenje ptic se je slišalo iz bližnjega parka. Podobno neučakan kot pred zahtevnejšo gorniško turo, sem tudi tokrat razmišljal, ali mi bo zneslo ali ne. Bom zmogel ali bom primoran skrajšati začrtano pot. Danes naj bi v mozaik, ki ga gradim vse od lanske jeseni in sem ga omenil v zadnjem pisanju, dodal predzadnji kamenček. Le ta naj bi bil pokazatelj, ali lahko med prvomajskimi počitnicami resno računam, da mozaik postane celota, ali pa mi morebiti še malo manjka in na celoto še ne smem resno računati. Z nekakšno tremo sem sedel na kolo in se odpravil na pot, zavedajoč se, da tako dolge še nisem opravil. Podobno pač, po ravnem, tokrat pa bo klancev kar precej in nekaj njih je pošteno strmih.

Humin in širša okolica sta mi zelo domača, tolikanj, da si zlahka predstavljam, da bi del življenja živel tu nekje. Ne samo predstavljam, tudi želim. Po kolesarski stezi sem se odpeljal proti Ospedalettu, celo nekaj dlje, kot bi bilo potrebno, saj sem preveril kod gre pot, ki jo nameravam prevoziti nekega dne. Potem sem šel za nosom do krasnega mostu preko Tilmenta, onkraj prišel v Braulins in od tam s pomočjo Garmina sledil začrtani poti. Šlo bi tudi na pamet, po glavnih cestah, a sem itinerar naredil tako, da sem se pogosto držal stranskih cest, pričakujoč tam manj prometa in več samote. 

Do jezera Lago di Cavazzo mi je pot minila hitro, tam sem si ob jezeru prvič privezal dušo, saj me je lakota že precej dajala, žeja nič manj.

Nadaljna pot mimo Cavazza Carnico in še malce naprej do mostu preko Tilmenta, onkraj katerega prideš v Tolmeč, mi ni bila znana, tod se še nisem vozil, od mostu strmo gor do Chiaulisa pač. Tod sva se s princesko nekajkrat peljala na prelaz Chianzutan in se od tam povzpela na Verzegnis, Lovinzolo, Piombado in še nekaj vrhov nad prelazom. Krasni spomini. V Chiaulisu sem zapustil cesto, ki pelje naprej na prelaz, in nadaljeval v smeri Villa Santine, strmega klanca zlepa ni bilo konec. Na vrhu sem se toplo odel, saj je pot v dolino vodila po senčni strani, potem pa skoraj vriskajoč oddrvel v dolino. Do že tretjega mostu preko Tilmenta je letelo, da je bilo veselje, tam sem se na drugi strani ustavil pri lični cerkvici, mimo katere sem pred časom že kolesaril. Krajši počitek, po katerem ni bilo daleč do Villa Santine.

Prav v center mesteca se nisem zapeljal, provianta sem imel še precej, kofe pa mi še ni dišalo. Krajši čas sem moral po glavni cesti, zoprno zaradi precejšnega prometa, potem pa sem zavil na stransko, v trenutku sem bil spet skoraj sam in cesta skoraj samo moja. Kmalu sem udel kolesarsko stezo, po kateri sem tudi že kolesaril, in kmalu zmogel do Caneve, kjer sem si na nasipu nad rečico But, pritokom Tilmenta, privoščil drugi daljši počitek in se v drugo temeljito podprl. Užitek je bilo posedeti ob rečici, mleti dobrote, se razgledovati po okoliških gorah in se spominjati. "Prmejduš," sem se menil sam s seboj, "res si prehodil že hudiča in pol v teh koncih, ne samo gore, tudi doline, mesteca in vasi so ti že povsem domače." Ni kaj, prihodnost, ki se je zdela nekoč nekje daleč, je iz dneva v dan vse bližje, nekoč sanje so vse bolj želje, za te pa se spodobi, da se za vsaj nekaj njih potrudiš in si jih izpolniš.

Po počitku sem se zapeljal do bližnjega mostu in onkraj njega prišel v Tolmeč, tod sem se že vozil tako z avtom kot na biciklu, zato sem brez kukanja na navigacijo zlahka udel prave ulice, ki so me pripeljale ven iz mesteca, vse do mostu prek Tilmenta in onkraj. Tam sem prišel pod klanec, kjer sem nekaj ur prej nadaljeval strmo navkreber proti Chiaulisu, sedaj pa sem zavil v drugo smer, proti Cavazzu Carnico. Do tja ni bilo daleč, tam sem na koncu zaselka udel kolesarsko stezo, še nepoznano, katera me je skozi Pioverno pripeljala v Pušjo vas. Zadnjih nekaj kilometrov sem že pošteno čutil noge, zato je hitrost potovanja opazno upadla, a prav počasen vseeno nisem bil. Davno tega je, kar sem bil zadnjič v Pušji vasi, zato sem se malce zapeljal sem ter tja in si ogledal, kje bom kmalu prihodnjič kaj dobrega pojedel in kje bom polizal nekaj kepic, potem pa nadaljeval proti Huminu.

V Ospedalettu sem skoraj začel vriskati, zavedajoč se, da mi bo, oziroma mi je skoraj že uspelo opraviti potep, kot sem si ga zamislil. Do Humina se mi je kar smejalo od zadovoljstva, utrujenost, ki se je stopnjevala bližje Pušji vasi sem bil, je čudežno izginila. 

Ko sem sestopil s kolesa, sem zadovoljno ugotovil, da se je nabralo za dobrih sedemdeset kilometrov spominov in spodobno veliko višinske razlike. Več kot zadovoljen sem sedel na teraso slaščičarne in si pustil postreči, zavedajoč se, da sem dobro pripravljen in da lahko upravičeno pričakujem, da si bom med prvomajskimi počitnicami izpolnil veliko željo in bode mozaik, o katerem sem nekaj v uvodu in tudi v prejšnji objavi, končno postal celota.

-> posnetek prevožene poti

-> fotografije Kolesarjenje po Karniji