Monte Grappa (kolesarjenje)

Mali traven, petek 28.4.2023

Že lani, konec oktobra, sem se med počitnicami v Romano D'Ezzelino nameraval s kolesom povzpeti na Monte Grappo, a sem se vsled preveč prometa tiste dni, raje odločil za druge potepuške cilje. Vrh Monte Grappe je kostnica, podobno kot pri nas v Kobaridu, tudi muzej na prostem, v spomin na dogodke med prvo svetovno vojno, in prvega novembra tudi tam potekajo spominske slovesnosti. Zato je v dnevih okoli praznika Vseh svetih tam precej prometa, meni pa ni bilo do tega, da bi se na biciklu drenjal med množico avtov, motorjev, kombijev, avtobusov in podobno. Vedel sem, da se kmalu vrnem, saj so se mi tisti konci tiste dni močno priljubili in po pol leta sem spet tu.

Počitniško prebivališče, Casa Vittoria, stoji poleg prvega ovinka gorske ceste na Monte Grappo, Strade Cadorna, boljšega izhodišča si ne bi mogel želeti. Vedoč, da me čaka skoraj tisoč šesto metrov vzpona tekom petindvajset kilometrov dolge poti, sem pozajtrkoval nekaj več kot običajno, češ, malo zaloge ne škodi. Na terasi sem se malce pretegnil, potem pa sedel na bicikel in se počasi in previdno lotil vzpona. Tako dolgega s tako veliko višinske razlike še nisem opravil, zatorej nekaj treme in skrbi ali bo šlo, po drugi strani pa sem se zavedal, da sem že zmogel Zoncolan in da tudi kolesarske ture na Šentviško planoto, Kolovrat in v Robidišče skozi Breginj niso bile do muh. Lani sta bila gostitelja, Elena in Andrea, presenečena, da sploh razmišljam o Monte Grappi, čeravno sem jima omenil Zoncolan in četudi sem tiste dni pri njima opravil krasen, triinšestdeset kilometrov dolg potep v regionalnem parku Colli Euganei. No, lani se jima je zdelo povsem normalno, da se potem na Grappo nisem odpravil, zato je bilo letos, torej sedaj, začudenje spet precejšnje, češ, že lani smo se menili, kako zahteven je ta vzpon. Če sem lani tudi sam malce dvomil vase, tokrat tega dvoma ni bilo, saj so bile priprave konkretne in zadnja tura pred prvomajskimi počitnicami dober test pripravljenosti. Je pa res, da sem enako kot pred zahtevnimi gorniškimi turami dejal, da bom vrh skušal doseči in ne da ga bom, da se bom maksimalno potrudil, da ga zmorem. Hočeš nočeš so stvari, v gorah, ob morju, na biciklu, skratka povsod, na katere ne moreš vplivati in če te neljubo presenetijo, pač ne gre, naj si še tako pripravljen in izkušen.

Vreme je bilo kot naročeno za kolesarski potep, sonce še ni posijalo na vso moč, vetra ni bilo, takisto bore malo prometa. Prvih nekaj minut sem se počutil sila imenitno, kar smejalo se mi je, saj mi je šlo poganjanje pedal odlično izpod nog. Vedel sem namreč, da je ravno začetek najzahtevnejši in potem zaključek, nekaj malega pod kočo na koncu ceste. No, veselje je bilo kaj kmalu pri kraju, strmina je pokazala zobe in že nekje po treh kilometrih sem se vprašal, ali je sploh smiselno razmišljati o uspešnem vzponu. Stiskal sem zobe in nekako pribrcal do sedme serpentine, tam sem hočeš nočeš moral sestopiti. Če me ne bi tako močno tiščalo na vodo, tega zagotovo ne bi storil. Ko sem se olajšal, sem se spomnil, da imam v nahrbtniku energijske ploščice in izotonični napitek, navkljub izdatnemu zajtrku ne dosti prej sem z veseljem pozobal pol ploščice in naredil nekaj požirkov.

Nadaljevanje je bilo presenetljivo precej lažje, navkljub podobno strmi cesti, strmina z nekaj malega vmes ne popusti vse do vrha, podobne krize kot na začetku, vse do konca vzpona nisem imel več. Sčasoma je strmina tolikanj popustila, da sem lahko vozil v težjih prestavah, ne več v najlažjih dveh, potem pa sem prišel do ravnine in nekaj krajših spustov, tam sem pritisnil na pedala kolikor sem zmogel in tako nekaj kilometrov prevozil skoraj mimogrede. No, vsaj zelo hitro, v primerjavi z vzponom pred tem. Ko sem se spet pričel vzpenjati, sem kmalu pripeljal iz gozda in v daljavi zagledal vršna pobočja. Tako iz opisov kot iz pokuka na kolesarski števec sem vedel, da me čaka vsaj še šest kilometrov poti in najmanj petsto metrov višinske razlike. Počasi sem začel verjeti, da mi bo dejansko uspelo, povsem prepričan pa še nisem bil, saj sem vedel, da me čaka še en dokaj strm odsek. Vsake toliko sem prigriznil košček energijske ploščice, naredil požirek ali dva, in vneto pritiskal na pedala, višina in dolžina sta se nabirali sila počasi.

Na odcepu proti koči, kjer bi lahko nadaljeval v dolino na drugo stran gore, sem dokončno spoznal, da je to to, da moram samo še malo stisniti in želja bo lahko postala lep spomin. Zadnja dva kilometra, tam nekje, je bilo sila podobnih začetku, smejalo se mi je samo od sebe. Bližje vrhu vse bolj, ko sem pripeljal na parkirišče nad kočo, kjer je tudi konec ceste, sem imel občutek, da se režim kot pečen maček. Podobno srečen in zadovoljen kot davno, res davno tega, ko sem prvič zmogel zahteven brezpotni vrh po smeri, kjer je bilo potrebno poplezati. Zoncolana sem bil vesel, zelo, a takega zadoščenja kot danes na Monte Grappi, tam nisem doživel. Na vrhu je pihalo, kar precej, tudi oblačilo se je, popoldanske plohe niso bile povsem izključene, zato se zgoraj nisem dolgo zadrževal, tudi v kočo nisem stopil, kot sem sprva nameraval. Razgledal sem se in naredil nekaj posnetkov, tudi gostiteljema sem poslal pozdrav z vrha, potem pa oblekel vse, kar sem imel s seboj, in se pripravil na spust.

Nekaj ovinkov sem skoraj položil, potem pa sem se opomnil, da zna kdo pripeljati nasproti in da ni pametno vso širino ceste uporabljati za lastno veselje. Malce sem stopil na zavoro in ovinek ali dva nižje dejansko naletel na "oviro". Sredi ceste se je mirno pasel gams, lizajoč asfalt, kdo ve, ali je bila sol ali kaj drugega, kar mu je dišalo. Ustavil sem se in ga opazoval, on pa nič. Vsake toliko me je pogledal, potem pa lizal asfalt kot jaz sladoled oziroma nekaj v tem stilu. Počasi sem zapeljal bližje, ni se pustil motiti, še bližje, malce me je motril, ali sem mu nevaren, verjetno, in najbližje, no, takrat se je umaknil na travnike nad cesto. Glasno sem se mu zahvalil, ni bilo videti, da razume ali da kaj da na to, in oddrvel v dolino. Dejansko sem vse do doma drvel, uživajoč v precejšnji hitrosti, le dvakrat ali trikrat sem se ustavil in naredil nekaj posnetkov. Prometa je bilo bore malo, od tistih nekaj malega avtov, ki so pripeljali nasproti, sta mi v spominu ostala dva in sicer zaradi registracije KP in LJ. 

Doma me je pričakala Elena in mi čestitala, dejala je, da z možem Andreo nista bila prepričana, da mi bo uspelo pribrcati do vrha. Sedel sem na teraso s prekrasnim razgledom na dolino, na Romano in proti Bassanu del Grappa, in si privoščil hladno Coca Colo.

Zadovoljstvo z opravljeno turo je bilo precejšnje, zelo sem si jo želel in se nanjo temeljito pripravil. Mozaik, o katerem sem nekaj napisal v prejšnjih dveh objavah, je tako le dobil zadnji kamenček in tako postal celota. Krasen spomin, ki zlepa ne bo ugasnil, tudi zato ne, ker sta me Elena in Andrea razveselila s čudovitim darilom. Kolesarski vodnik s šestnajstimi potepi po Benečiji, v katerega sta napisala krasno posvetilo. Hvaležen!

-> posnetek prevožene poti

-> fotografije Monte Grappa (kolesarjenje)