Dež, dež s snegom, lep sončen dan, dež, dež... Takšni so bili obeti vrste vremenskih napovedi za čas od srede do nedelje, razlikovale so se kvečjemu v količini padavin in višini snežne meje. Danes je oblačno in deževno, pojutrišnjem bo enako, le kako naj jutri sije sonce, sem se spraševal v četrtek. "Če ne greš, ne veš" sem zvečer rekel princeski, ona pa nič. O hribih govorim, sem dodal glasneje, in čim je zaslišala "hrib", je zastrigla z ušeski in pomigala z repkom...
V temi sva odpotovala zdoma in ko se je pričelo svitati, so bile okoliške gore zavite v goste, sive oblake. No, vsaj dežuje ne, sem se tolažil, upajoč, da bo kasneje, bližje izhodišču, vreme prijaznejše. Tako se je tudi zgodilo in Forni di Sopra naju je pričakala obsijana s soncem, okoliške gore pa so se kot umite bleščale pod sinje modrim nebom.
Nekaj let je že tega, kar sem se pričel odpravljati v te konce, pa se vse do danes nisem odpravil. Visoko pod vrhe pelje sedežnica, kar tri pravzaprav, in dolgo časa se nisem zmogel odločiti, ali bi se s princesko odpravila na izlet, se gor peljala in potem s hribom opravila v slabe pol ure, ali pa bi se hriba lotila "by fair means" in se nanj odpravila iz doline. Obe možnosti sta imeli svoje pluse in minuse; enkrat sem našel preveč minusov, spet drugič premalo plusov, in tura je skoraj utonila v pozabo. Do danes, ko sva se peš odpravila iz doline.
Zaradi smučišča, ki sega visoko pod Monte Simone, in ceste, bolj kolovoza ob njem, prave pešpoti do vrha skorajda ni. Večinoma so markacije na drevju ob smučišču, sem ter tja pa steza naredi tudi bližnjico skozi gozd. Vremenski obeti so obetali sončen in hladen dan, zato sem že doma razmišljal, da bo najbolje, da greva gor po smučišču, saj nama bo na soncu prijetnejše kot v senčnem gozdu, glede sestopa pa se odločava sproti, z ozirom na vreme in razpoloženje.
Začela sva na zgornjem robu vasi. Avto sem pustil na velikem parkirišču nekaj nižje, slabih dvajset minut hoje več nama ni bilo odveč. Recimo, da sva se do konca ceste ogrela in nama je šla nadaljna pot, ki je bila do prve postaje sedežnice sila strma, dobro od nog. Hoji po gozdni cesti, ki je bila vrh vsega precej blatna, težko rečeš planinska tura, tudi užitkov ne nudi kaj dosti, zato sva bila vesela, ko sva prisopihala do zgornje postaje prve sedežnice. Tam so se nama odprla obzorja, deležna sva bila razgledov onstran doline, nekaj višje pa je pogled zmogel tudi do Forni di Sopra, kjer sva začela. Cesta je postala kolovoz, midva pa sva nadaljevala po smučišču, kjer sva imela občutek, da hodiva po pravkar pokošenih senožetih. Dejansko je bil dan precej hladen, spodaj v gozdu me je skoraj zeblo, višje, na soncu, pa je bilo komaj dovolj toplo, da mi ni bilo potrebno nadeti še vetrovke. Zlato rumeni macesni so se svetili med temnimi smrekami, na sinje modrem nebu je plavalo nekaj belih oblačkov, tišina je bila glasna in bila sva sama; greh bi si bilo želeti kaj več.
Strmina tudi do vrha druge sedežnice ni popustila, a nama zaradi imenitnih razgledov ni bilo hudega, vrh vsega je bila dolina hitreje pod nama, vsaj zdelo se nama je tako. Na vrhu druge oziroma na začetku tretje sedežnice, kakor komu ljubo, je tudi planina Malga Varmost. Prav živina, ki je tod na paši v poletnem času je bila vzrok, da sem cincal, kdaj se odpraviti na turo. Do drenjanja med živino mi ni, kot mi ni do gneče v gorah, zato sem raje počakal na jesen, ko je živina že v dolini in na poteh ni množic, ker naprave ne obratujejo več. Do tod sva opravila že lep kos poti, počitek bi se prilegel, ker pa princeska ni zmanjšala koraka in je veselo drobila po poti, sem ji nič manj veselo sledil. Še s tretjo etapo opraviva, sem si mislil, misleč na tri sedežnice, ki peljejo visoko pod gore, potem pa nimava več daleč do vrha.
Ta del poti je bil še najbolj položen, morda bi bilo bolje reči najmanj strm, a sva ga zmogla počasneje kot spodnja dva. Verjetno se nama je pot v dolžino in višino že malce poznala. Vrh smučišča sva na razpotju, kjer se markirana pot nadaljuje proti Caseri Tartoi, zavila levo proti grebenu in se po nemarkirani stezi povzpela nanj. Tam so naju pričakali bajni razgledi na skupino Treh Cin v daljavi, na bližnjo Monte Piovo in Tudaio di Razzo za njo, na Tiarfin in oba Crodona in na ljuba mi, že večkrat obiskana Clapsavon in Bivero. Do najinega vrha, Monte Simone, sva imela samo še nekaj malega po razglednem grebenu in kmalu sva sedla na suhe trave pod ličen lesen križ. Vreme nama je bilo naklonjeno, saj naju je sonce še zmoglo pogreti, veter, ki je vsake toliko zapihljal med vzponom, pa je pojenjal.
Privezala sva si dušo, se razgledala, tudi spočila, potem pa sklenila, da bo čas, da se počasi odpraviva v dolino. Do vrha smučišča sva se vrnila po isti poti, tam pa zavila na drug greben in se povzpela še na Monte Crusicalas, dva travnata vršička nekaj malega nad postajo sedežnice. Nadaljevala sva po grebenu do konca, kjer sva prišla do lične lesene ploščadi, od koder so bili krasni razgledi na Tiarfina, na glavni vrh in na Cimo Est, na Crodon dei Puntoi in na Pic di Siela ter še na mnogo bližnjih in manj bližnjih gora. Vse več jih je, gora, in vse manj časa... Verjetno je ta ploščad ostanek stare sedežnice, saj tod stoji tudi lična hišica, kar daje sklepati, da je bila gornja postaja bivše naprave prav tu.
Vrnila sva se do smučišča in po drugi poti nadaljevala do Malge Varmost, nato pa nekje na pol poti do vrha prve sedežnice zavila levo in se odpravila še na Clap Varmost. Skozi gozd sva prišla na jaso, velik travnik pravzaprav, ki je bil pravo močvirje, tako da sva ga komaj zmogla suhih nog. Strmina, ki je sledila proti vrhu, mi je bila odveč, podobno kot so mi običajno odveč vzponi med sestopom, a je bila k sreči kratka. Zgoraj sva skoraj prestrašila dve dekleti, ki sta počivali blizu križa (in oni naju, saj sva bila ves časa sama in sva kar pozabila, da bi znal biti na poti še kdo). Tu sva se samo razgledala in naredila nekaj posnetkov, počitka nisva bila potrebna, kot tudi ne okrepčila. Močvirju spodaj sva se izognila z bližnjico skozi gozd, tam sem našel velikega jurčka, ki je seveda odšel z menoj, in ko sva se vrnila na pešpot ob smučišču, kmalu zavila v gozd. Pešpot je obetala nekaj krajšo pot v dolino, vrh vsega je vodila pod slikovito steno Clap Varmosta, po kateri poteka tudi zahtevna ferata. Res je bilo skozi gozd krajše, tudi lepše, saj je pot vodila mimo velikih balvanov, poraščenih z mahom, kar nekam pravljična je bila videti, v primerjavi s kolovozom in smučiščem nedaleč stran. Na smučišče naju je pripeljala vrh prve sedežnice, tam sva nadaljevala s sestopom kar po smučišču, nato pa še malo po cesti in že sva bila pri prvih hišah.
 |
| -greben Monte Simone, vrh je skrajno levo- |
Tam sva srečala starejšo gospo, s katero sva prijetno poklepetala. Zanimalo jo je, kje sva s princesko bila in ali sva imela na poti kaj snega, rekla sva nekaj besed o tem, da je bilo pred kratkim prevroče in da se je prehitro ohladilo in se strinjala, da ni potrebe, da bi sneg zapadel kaj dosti pred Božičem. Do avta nisva imela daleč, tam je princeska legla k počitku v svoj boks, sam sem se preoblekel, potem pa sva odrajžala domov. Vreme se je popoldan poslabšalo, zadnji pogled na okoliške gore je pokazal, da se počasi že skrivajo v meglicah in oblakih.
V Trbiž sva se pripeljala tik pred temo, dovolj zgodaj, da sem videl, da so tudi Zahodne Julijske Alpe že zavite v oblake. Ti šment, sem pomislil, prav zares so imeli prav. Včeraj in jutri dež, danes pa prekrasen sončen dan.
-> fotografije Monte Simone, Monte Crusicalas in Clap Varmost
Ni komentarjev:
Objavite komentar